Čuječnost pomeni zavestno usmerjanje pozornosti na izkušnjo v sedanjem trenutku na poseben način: odprto, radovedno, sočutno in sprejemajoče.
Sočutje kot element čuječnosti se nanaša predvsem na prijaznost do samega sebe. Pogosto smo do sebe strogi, zahtevni, kritični, obsojajoči … čuječnost pa nas spodbuja, da postanemo v odnosu do sebe bolj prijetni, topli in mehki. Spodbuja nas, da se odrečemo ocenjujočemu notranjemu glasu, ki v drugih in sebi išče slabo in negativno. Namesto takšne naravnanosti lahko izberemo bolj prijazno in sočutno držo, ki bo iskala dobro, pozitivno.
Ko npr. prakticiramo formalne tehnike čuječnosti ali pa smo čuječi opazovalci doživljanj v vsakdanji izkušnji, lahko hitro opazimo, da naše misli pogosto uhajajo stran od fokusa pozornosti. Konstantno se urinjajo avtomatske misli o preteklih ali prihodnih izkušnjah, s pozornostjo res težko dalj časa ostanemo pri doživljanju tukaj in zdaj. Vprašanje, ali je to sploh mogoče. Povsem normalno in običajno je, da nam naše misli odtavajo drugam. Pomembno je le, da to vedno znova opazimo in jih prijazno povabimo nazaj k predmetu opazovanja. Namesto da se ob tem obtožujemo, razvrednotimo ipd., je to lahko priložnost, da se pohvalimo, da smo to opazili, in se v mislih vrnemo nazaj k trenutnemu doživljanju. Urimo potrpežljivost, prijaznost in sočutje do sebe.
Načini razvijanja sočutja:
- Eno uro si vzamemo za opazovanje misli. Koliko časa so obsojajoče in kritične, koliko časa pa odražajo sočutje in prijaznost do sebe (in drugih)?
- Cel dan opazujemo, kakšne so naše dejavnosti. So predvsem takšne, ki nas obremenjujejo in utrujajo? Koliko je takšnih, ki nas napolnijo z energijo in zadovoljstvom? Si vzamemo čas za počitek, ko ga potrebujemo?
