Čuječnost pomeni zavestno usmerjanje pozornosti na izkušnjo v sedanjem trenutku na poseben način: odprto, radovedno, sočutno in sprejemajoče.
Ker so naše misli pogosto razpršene in kaotično skačejo sem ter tja, jih s pomočjo čuječnosti usmerimo (sprva na specifično doživljanje, npr. občutenje dihanja ali del telesa, kasneje pozornost razširimo na doživljanje celotnega telesa ali zavedanje sebe kot celote). Pri tem pozornost usmerjamo zavestno, torej z namero, odločitvijo na karkoli, kar je prisotno v sedanjem trenutku. Če smo pozorni na svoje misli, lahko opazimo, da so tukaj in zdaj le redkokdaj. Veliko pogosteje se vračajo v preteklost – analizirajo, premlevajo ali obžalujejo; ali pa nam uhajajo v prihodnost – načrtujejo, predvidevajo ali pa nas obremenjujejo z možnimi izidi, ki se sploh še niso zgodili in se morda nikoli ne bodo. Vse kar imamo, je sedanji trenutek. Zakaj bi ga torej zapravljali z usmerjanjem pozornosti na že doživeto ali morda sploh nikoli doživeto?
S pomočjo čuječnosti se lahko bolj zavedamo dragocenosti sedanjega trenutka in ga bolj polno živimo. Čuječnost nas namreč spodbuja, da se odpremo doživljanju izkušenj v svoji notranjosti kot tudi tistih okoli nas. Odprtost se odraža v tem, da stopimo korak nazaj in opazujemo svoje doživljanje čim bolj objektivno, kolikor se da. To ne pomeni, da se ji izogibamo ali poskušamo od nje pobegniti, pač pa se od nje nekoliko distanciramo, da nas povsem ne prevzame in posrka vase. Če se namreč preveč poistovetimo s svojimi mislimi, občutki ali čustvi, in jim nekritično verjamemo, ne vidimo možnosti, kaj lahko v zvezi z njimi naredimo. Če pa svoje doživljanje le odprto opazujemo, dobimo neprecenljivo izkušnjo, da vsaka misel, občutek ali čustvo mine, kar je lahko v veliko olajšanje. Takšno decentriranje od svojega doživljanja nas spodbuja, da pogledamo nanj bolj objektivno. Ker smo s svojim doživljanjem manj obremenjeni, hitreje in lažje poiščemo ustrezne načine spoprijemanja z njimi.
Načini razvijanja odprtosti:
- Svoje misli, čustva ali telesne občutke lahko opazujemo kot liste na vodni gladini, ki pridejo in odidejo.
- Lahko si predstavljamo, da so kot oblaki, ki potujejo po nebu – nastajajo, se počasi večajo in nato zmanjšujejo, dokler ne izginejo.
- Predstavljamo si lahko milne mehurčke, v katere položimo svoje misli, čustva ali občutke ter nato opazujemo, kako se razpočijo.
