Običajno svojim mislim verjamemo oz. smo zelo prepričani vanje. Pogosto vanje niti ne dvomimo, ampak jih sprejmemo takšne, kot so. Vendar naše misli pogosto niso realne ali pa so pretirane. Da bi zavzeli do njih bolj razumsko držo in se od njih distancirali, da nas ne bi čustveno preplavljale, so nam lahko v pomoč naslednja vprašanja za testiranje naših misli:

• Je to dejstvo ali le misel?
• Je ta misel realna?
• Je ta misel uravnotežena in prožna ali ekstremna in toga?
• Je misel koristna oz. mi takšno razmišljanje koristi?
• Kakšne so posledice takšnega mišljenja?
• Kako se bom najverjetneje še naprej počutil/a in obnašal/a, če bom razmišljal/a na tak način?
• Kakšni so dokazi, ki potrjujejo to misel?
• Kakšni so dokazi, ki nasprotujejo tej misli?
• Kaj najslabšega bi se lahko zgodilo in koliko je to verjetno?
• Kaj bi to pomenilo zame in kaj bi bilo v tem slabega? Kaj lahko v tem primeru naredim?
• Kaj najboljšega bi se lahko zgodilo in koliko je to verjetno?
• Kaj je najbolj verjetno, da bi se zgodilo?
• Kako bi videl situacijo zunanji opazovalec?
• Bi nekoga, ki mi je blizu, spodbujal k takšnemu načinu razmišljanja?
• Kaj bi si o tem mislila večina ljudi?
• Kako pomembno je to zdaj in kako pomembno bo čez eno leto?
• Kako bi mi razmišljanje na bolj uravnotežen oz. prožen način pomagalo?
• Kako bi bilo potrebno misel spremeniti, da bi se bolje počutil/a in bolj konstruktivno vedel/a?
• Kakšna bi bila najbolj realna misel?
• Kako bi se glasila nova, bolj funkcionalna, misel?

Cilj je, da s pomočjo teh vprašanj disfunkcionalno misel (misel, ki vzbuja neprijetna čustva in vedenjsko pasivnost) preoblikujemo v bolj prožno in koristno v smislu spodbujanja bolj realne samopodobe, pozitivnih čustev in konstruktivnega vedenja. Ko se v določeni situaciji aktivira negativna avtomatska misel, jo poskušamo čim prej zamenjati s to novo, bolj funkcionalno mislijo. Tako bomo postopoma oblikovali bolj prijazen način mišljenja in posledično izboljšali počutje.