Velikokrat slišimo, kako pomembno je odpuščati. Vendar to ni tako enostavno, kot se sliši. Predvsem pa to ni nekaj, kar bi lahko izsilili.

Odpuščanje ni toleriranje neprijetnega, opravičevanje nesprejemljivega ali pozaba bolečega. Ne gre za zanikanje ali minimaliziranje lastnih težkih občutkov, pa tudi ne sprava s storilcem dejanja, ki nas je prizadelo. Odpuščanje je mir, ki ga začutimo, ko (od)pustimo nerazrešene zamere, krivice. Gre za zelo osebni proces rasti, ki je namenjen izključno nam in ne storilcu. Za to pa je potreben čas in odločitev, da se podamo na to pot.

Zakaj sploh odpustiti?

• Omogoča nam, da gremo naprej in da pustimo strah, grozo, bolečino, jezo in druga težka občutja za seboj. Če se namreč teh občutij oklepamo, ostajamo v krču in vlogi žrtve.
• Ko si dovolimo opustiti jezo, lahko izgubo tistega, kar smo imeli, ali tistega, česar nismo imeli, odžalujemo. In šele ko izgubo odžalujemo, lahko odpustimo.
• Tako prevzamemo odgovornost za svoje počutje in prevzamemo nadzor nad čustvi.
• Postajamo tudi vse manj nemočni, saj vidimo, da imamo izbiro in moč nad svojim življenjem.
• Telesno in duševno postajamo vse bolj zdravi.

Kaj nam olajšuje proces odpuščanja?

• Razumevanje, da gre pri tem izključno za nas, ne za druge ljudi.
• Stik s težkimi občutji, ki jih poskušamo občutiti, hkrati pa občutimo tudi, kako težak je proces odpuščanja.
• Predstavljanje, kako bi bilo, če bi bili osvobojeni tega sovraštva in bremena.
• Zavedanje, da trpljenje ni naš prijatelj, saj lahko postanemo njegova žrtev.
• Pripravljenost na to, da proces traja in da ne gre le za odločitev, da bomo odpustili.
• Zavzemanje dobronamerne drža namesto sovražne.
• Pozornost na načine, s katerimi krepimo doživljanje prijetnih čustev.
• Pričetek k manjšimi koraki: najprej poskusimo odpustiti tujcu, nato znancu, bližnjemu in na koncu sebi.
• Dovoliti si odžalovati izgubljeno.
• Prijaznost in sočutje do sebe in svojega telesa.
• Krepitev nove identitete, prepričanj, vrednot, ciljev.
• Iskanje večjega smisla, da razširimo pogled navzven in ne ostajamo osredotočeni le nase.

Pri vaji odpuščanja lahko pomaga tudi meditacija:

• Udobno se usedemo in zapremo oči.
• Usmerimo se na dihanje, ki naj bo poglobljeno, mirno in enakomerno.
• Vprašamo se: “Kako sem prizadel/a druge?” in se poskušamo v izkušnjo čim bolj vživeti. Nato poskušamo začutiti, kako si je to odpustiti.
• Nato se vprašamo še: “Kako so drugi prizadeli mene?” Ponovno se poskušamo vživeti v izkušnjo. Tudi tokrat poskušamo občutiti, da odpuščamo, tokrat drugim.
• Ozavestimo, kako se ob tem počutimo in kakšne ovire pri tem doživljamo, kakšne misli se pojavljajo.

Da bi dopuščanje začutili in bi nas pomirilo, je potrebna vaja. Gre za veščino, ki jo lahko razvijamo in tako poskrbimo za svoje zdravje.