Jeza je eno izmed osnovnih čustev, ki se na kontinuumu razteza od blage razdraženosti do intenzivnega besa. Kot vsako čustvo ima svojo funkcijo, in sicer nam omogoča, da se postavimo zase in sledimo svojim željam, ciljem. Gre za normalen odziv na situacijo, ki jo zaznavamo kot ogrožajočo ali frustrirajočo. Ko postane jeza preveč intenzivna in je ne zmorem kontrolirati, postane destruktivno čustvo, ki lahko vodi v probleme v medosebnih odnosih, na delovnem področju in zdravju.

Pravico imamo doživljati vsa čustva, tudi jezo, od nas pa je odvisno, kako jih bomo izražali. Strategije, ki nam lahko pomagajo uravnavati jezo: 

• Zaupanje vase: moč nad lastnim doživljanjem, mišljenjem in vedenjem je v nas in mi sami lahko kontroliramo, kaj čutimo in kako se vedemo.

• Razumevanje: poiščimo vzrok jeze oz., kaj je tisto, kar nas je dejansko razjezilo. Vzrok je le redko tudi sprožilec burne reakcije. Morda nas je razjezil pripetljaj v službi, a smo izgubili nadzor nad izražanjem svoje jeze ob nesporazumu s partnerjem.

• Preprečevanje jeze: ko enkrat vemo, kaj je tisto, kar nam ponavadi povzroča jezo, smo lahko pozorni, da se tem dražljajem ali situacijam izognemo ali pa poskušamo nanje reagirati drugače.

• Ozaveščanje telesnih signalov: ozavestimo, kje v telesu in kako doživljamo jezo. Lahko se nam npr. poviša srčni utrip, pričnemo se potiti, mišice se napnejo, tiščimo čeljusti ipd. Prej bomo prepoznali te znake, prej se bomo lahko telesno umirili.

• Samogovor: ko opazimo, da postajamo jezni, se lahko pomirimo z notranjim govorom, npr. »Ostani miren, vse bo v redu.«

• Sprememba okolja: za nekaj minut zapustimo prostor in se umirimo v mirnem okolju.

• Fizična aktivnost in sproščanje: mišično napetost lahko sprostimo s sprehodom, tekom, boksanjem blazine, s trebušnim dihanjem, vizualizacijo mirnega kraja, progresivnim mišičnim sproščanjem ali drugimi tehnikami sproščanja.

• Distrakcija: misli lahko zamotimo z razmišljanjem o drugih, bolj pozitivnih stvareh.

• Kognitivne tehnike: poglejmo na situacijo z drugega zornega kota ali s perspektive nevtralnega opazovalca, poskusimo razmišljati bolj racionalno.

• Ubeseditev: koristno je, če lahko spregovorimo, kaj nas je razjezilo in kako točno se ob tem počutimo. To lahko storimo v pogovoru, lahko tudi napišemo pismo. Pomembno le je, da svoja doživljanja ubesedimo in ozavestimo, da po nepotrebnem še dolgo časa (nezavedno) ne vplivajo na nas.

• Jasna komunikacija: jasno ubesedimo svoje doživljanje, npr. namesto »Vedno zamujaš« lahko rečemo »Kadar zamujaš, se počutim nevrednega in to me jezi.« Jaz stavki, v katerih najprej izpostavimo vedenje, nato posledico in na koncu čustvo, so zelo učinkoviti, saj nam pomagajo prevzeti odgovornost za svoje počutje.

• Poslušanje: brez prekinjanja poskušajmo prisluhniti, kaj nam želi drugi povedati. Morda je naša jeza odveč, saj smo preslišali pravo sporočilo in nas je prehitro zanesla lastna interpretacija povedanega.

• Iskanje rešitve: jeza sama ne reši ničesar, zato je potrebno razmisliti, kakšne bi bile možne rešitve nastale situacije. Naredimo načrt in čim prej pričnimo z reševanjem problema.