Ker je partnerski odnos eden izmed najbolj intimnih odnosov, je posledično tudi eden izmed najbolj ranljivih. Bolj ko se partnerju odpremo, bolj intenzivno lahko doživljamo celo paleto pozitivnih čustev, po drugi strani pa tudi več tvegamo, da bomo prizadeti. Ob tem se lahko prebudijo številni strahovi, na primer: Ali sem dovolj dober/a za partnerja? Ali me bo sprejel/a takšno/ega, kot sem? Bo z menoj tudi, ko zaljubljenost mine? Mi bo ostal/a zvest/a? Si oba želiva poroke in otrok? Kaj naju čaka, če storiva ta korak? Bom lahko še naprej realiziral/a svoje interese in želje? Kako si bova oblikovala skupne poglede na najino partnersko življenje? In še mnogo, mnogo več vprašanj, dilem in strahov lahko odpira partnerski odnos.

Dejstvo je, da strahovi in pomisleki v takšni ali drugačni obliki, bolj ali manj intenzivni in bolj ali manj zavestni, obstajajo. Vprašanje je le, ali si jih dovolimo začutiti in kaj v zvezi z njimi potem tudi naredimo. Če jih tlačimo in si jih nikakor ne dovolimo priznati ali pa če nas povsem preplavljajo in preokupirajo, nismo v stanju čuječnosti. Čuječ pogled nanje pomeni, da si jih dovolimo opaziti. Točno takšne, kot so, brez da bi jih minimalizirali ali napihovali. Poskusimo jih začutiti brez ocenjevanja, vrednotenja, razpredanja. Ko jim tako damo prostor, da jih začutimo v njihovi najbolj pristni obliki, se lahko vprašamo, kaj je zdaj za nas zdravo/dobro, da v zvezi z njimi naredimo. Morda spregovoriti o njih s partnerjem? Morda s terapevtom? … Imamo izbiro, na kakšen način se bomo z njimi spoprijeli, vendar jim moramo najprej dati prostor, da jih vidimo in začutimo.

.