Naš vsakdan je poln obveznosti in zahtev. Hitenje sem in tja nas izčrpava, vendar si kljub temu le redko in z občutkom krivde vzamemo odmor, čas za sprostitev ali uživanje. Kaj bi si drugi mislili o nas, če bi si vzeli čas zase? Da smo sebični?
Pa smo res sebični, če poskrbimo zase? Od kod izvira to prepričanje, ki je tako močno zakoreninjeno v naš svet prepričanj, zapovedi in prepovedi? Njihov izvor lahko iščemo v zgodnjih letih našega življenja. Morda je bil čas za igro šele takrat, ko smo postorili vse domače naloge. Morda so nam starši nudili zgled, da je potrebno ves dan delati in da si len, če si vmes vzameš čas, da bi se odpočil. Je bilo v družini sprejemljivo, če smo preprosto počeli nič, morda sedeli na klopci in opazovali naravo? Smo bili pohvaljeni in dobri le takrat, ko smo nekaj dobro naredili, če pa smo si vzeli čas za ustvarjanje, sanjarjenje ali hobije, pa smo zapravljali čas? In če smo nekomu rekli »ne« samo zato, ker smo si želeli vzeti čas zase, je bilo to označeno kot sebično dejanje?
Takšna sporočila so močno oblikovala nas in naše vrednotenje tega, kaj je sprejemljivo in družbeno zaželeno, kaj pa to ni. In v naši družbi zagotovo ni zaželeno poskrbeti zase. Najprej je potrebno poskrbeti za obveznosti in za druge, šele na koncu, če ostane čas, lahko naredimo še kaj, kar nam je v veselje. Vendar – kaj se ob tem dogaja z nami in z našim zdravjem? Postajamo vse bolj utrujeni, razdražljivi, prepirljivi, jezimo se nase in na druge, nič nas več res ne razveseli, zaskrbljeni smo in prestrašeni. Ker naš vsakdanjik sestavljajo predvsem obveznosti, ki jih »moramo« narediti, ob tem doživljamo pritisk in ujetost, kar se lahko kaže tudi v konstantno napetih mišicah, bolečinah in glavobolih, težavah pri spanju, nerednem in/ali nezdravem prehranjevanju, ker nam upade imunski sistem, tudi hitreje zbolimo. Postajamo vse bolj nesamozavestni in še težje rečemo »ne« takrat, kadar bi bilo to dobro za nas ali kadar bi si to sami želeli. Postajamo vse bolj odrezani od sebe, svojega doživljanja, svojih potreb in želja. Posledično smo vse bolj odrezani tudi od drugih, ljubeči odnosi postajajo vse bolj zaostreni, sovražni ali cinični. Če se še tako trudimo, da bi drugim dajali, lahko pridemo do točke, ko enostavno ne gre več, ker smo se povsem izpraznili. Kaj lahko naredimo zase, da se izognemo temu? Kako lahko dajemo več, smo bolj produktivni in učinkoviti ter imamo prijetne medosebne odnose? Odgovor je sicer preprost, čeprav ga ni tako enostavno vnesti v prakso: poskrbeti zase.
Če si zdaj rečemo: »Moram poskrbeti zase,« ob tem naše telo ponovno začuti tisti znani pritisk. Če pa si rečemo: »Za moje zdravje bi bilo dobro, da poskrbim zase,« ali pa »Želim si vzeti več časa zase in za stvari, ki jih rad/a počnem« je občutek v telesu povsem drugačen. Vprašanje: »Kako lahko poskrbim zase?«, nam pomaga, da pridemo v stik s seboj in prepoznamo, kaj je tisto, kar v danem trenutku potrebujemo ali želimo. Morda potrebujemo odmor, počitek, gibanje, pogovor, glasbo, hrano, sprehod ali le nekaj globokih vdihov in izdihov.
Kaj je tisto, kar bi nas v tem trenutku napolnilo z energijo, prijetnimi čustvi in sprostilo naše telo, da bi se lažje podali naproti izzivom, ki jih prinaša življenje? To ni sebično, to je pogumno in odgovorno dejanje za naše zdravje, odnose in tudi storilnost.
