Če primerjamo optimista in pesimista, vidimo, da je optimist običajno bolj pozitivno razpoložen in uspešen. Kaj je razlog za to? Optimistični način mišljenja. Optimist in pesimist se torej razlikujeta v načinu interpretiranja dogodkov, ki jih doživita. Nad svojim mišljenjem pa imamo večjo moč, kot si mislimo, kar pomeni, da lahko krepimo optimistični slog mišljenja, če zdaj pogosteje uporabljamo pesimističnega.

Kako opredelimo optimista in kako pesimista?

Optimist je tisti, ki pričakuje, da se mu bodo v prihodnosti zgodile dobre stvari, medtem ko je pesimist tisti, ki pričakuje, da se mu bodo zgodile slabe stvari. Optimist vidi zaželene izide kot dosegljive in je v prizadevanju za njihovo doseganje vztrajen, medtem ko je pesimist bolj pasiven in prej obupa pri doseganju ciljev. Optimist predvideva tudi, da se lahko uspešno sooči s težavami, medtem ko pesimist prej predvideva katastrofo. Zaradi načina razmišljanja optimist krepi svojo samozavest in spretnosti ter je dolgoročno bolj uspešen, pesimist pa vzdržuje naučeno nemoč, ki narekuje, da je vse, česar se loti brezupno in da se niti ni vredno truditi.

Optimist in pesimist se torej razlikujeta glede na to, kako interpretirata svet in dogodke. Ko gredo stvari dobro, jih optimist interpretira ko splošne in trajne, pesimist pa kot specifične in začasne. Ko pa gredo stvari slabo, optimist verjame, da so specifične ter začasne in bodo minile, pesimist pa verjame, da je vse in vedno slabo.

Kakšno vlogo ima tukaj način mišljenja?

Pojasnjevalni slog oz. način, na katerega si razlagamo stvari, je miselna navada, ki se je naučimo v otroštvu in mladosti. Dobra novica je, da se lahko pojasnjevalnega sloga, tako kot smo se ga naučili, tudi odučimo oz. spremenimo v bolj funkcionalnega, s čimer se ukvarja kognitivna terapija. S kognitivno terapijo lahko ustvarimo kritično distanco do pesimističnega pojasnjevalnega sloga in krepimo optimističnega. Pesimistični pojasnjevalni slog torej lahko nadomestimo z optimističnim tako, da se naučimo novega načina mišljenja, ki poveča občutek nadzora nad stvarmi in možnost izbire. Pri spreminjanju pojasnjevalnega sloga pa ima bolj pomembno vlogo kot dimenzija splošnost oz. specifičnost dimenzija trajnosti. Če namreč verjamemo, da je vzrok naših težav trajen, da smo npr. nesposobni, ne bomo storili ničesar, da bi se spremenili. Če pa verjamemo, da je vzrok začasen, npr. pomanjkanje motivacije, se lahko poskušamo spremeniti.

Kako krepimo optimistično mišljenje?

Prvi korak je ozaveščanje svojih čustev. Ko zaznamo, da so se pojavila neprijetna čustva, preverimo, o čem razmišljamo. Da bi zaustavili nenehno negativno premlevanje, najprej s pomočjo stop tehnike zaustavimo tok misli tako, da si predstavljamo ali v mislih rečemo »Stop!« in zavzamemo bolj kritičen odnos do misli. Preverimo, ali je misel realna ali popačena. V primeru, da je misel popačena uporabimo t. i. izpodbijanje:

• iščemo dokaze, da pesimistični pojasnjevalni slog ni realen in koristen,
• iščemo razlage in logične argumente, ki bi bili bolj realni, učinkoviti in koristni,
• osredotočimo se na iskanje vzrokov, ki so spremenljivi in specifični,
• preverimo, kakšna je verjetnost, da bi prišlo do posledic, ki jih predvideva pesimistični pojasnjevalni slog.

Na takšen način lahko uvidimo, zakaj pesimistični slog mišljenja ni učinkovit, in da bi bilo bolj funkcionalno uporabiti optimističnega. V zadnji fazi zviševanja energije iščemo načine, kako bi situacijo spremenili ali vsaj preprečili negativne posledice. Ključno pa je, da te strategije nato tudi realiziramo.

Optimizem za vsako ceno?

Ko se naučimo veščin optimizma, lahko izbiramo, v katerih situacijah ga je učinkovito uporabiti, kar pa ni vedno. Optimistični pojasnjevalni slog je koristno uporabiti v naslednjih situacijah:

• če smo v situaciji, ki prinaša uspeh, npr. možnost napredovanja,
• če nas skrbi, kako se bomo počutili, npr. borimo se proti otožnosti, skušamo ostati pozitivno razpoloženi,
• če bo situacija trajala dolgo časa in je ogroženo naše fizično stanje,
• če želimo voditi ali navdihniti druge.

Nikakor pa ni učinkovito uporabljati optimističnega pojasnjevalnega sloga v naslednjih situacijah:

• če je naš cilj načrtovanje tvegane in negotove prihodnosti,
• če je naša naloga svetovanje nekomu, čigar prihodnost ni svetla,
• če želimo biti sočutni do ljudi v težavah.

Temeljno vodilo pri tem je vprašanje: »Kakšna je cena morebitnega neuspeha?« Če je cena neuspeha visoka, je optimizem neustrezna strategija.