Konflikt je vsaka diskrepanca ali disharmonija. Predstavlja lahko grožnjo ali pa priložnost za razvoj posameznika in odnosa. Ker lahko konflikt vodi tudi v nasilje, se jih navadno bojimo in izogibamo. Vendar predstavlja večjo težavo pomanjkanje znanja o konfliktu in primerih odzivih nanj kot konflikt sam. Prej ko prepoznamo konflikt, lažje ga lahko rešimo. Kadar konflikt ni uspešno razrešen, se pogosto ponavlja in postane vir frustracij in sovražnosti. Poslabšuje lahko komunikacijo, odnose, vzdušje, vodi lahko tudi v duševne ali telesne težave ali motnje. Konflikt je zato dobro sprejeti kot del medosebnih odnosov.

Kadar pride do konflikta, se navadno odzovemo na enega izmed sledečih načinov:

• potlačevanje: zanikanje obstoja konflikta in izogibanje področjem, kjer obstajajo konflikti, ko ocenimo, da nimamo časa in energije, da bi iskali druge rešitve,
• vdaja,
• pritisk na druge z zahtevami, izsiljevanjem ali obtožbami, ker smo prepričani, da je naša rešitev edina dobra ali najboljša,
• iskanje kompromisa, kadar mislimo, da bomo le tako nekaj pridobili iz situacije,
• reševanje konflikta, ki pomeni iskanje najboljše rešitve za obe strani z namen doseganja cilja in ohranjanja dobrega odnosa.

V partnerskem odnosu je pogosta naslednja dinamika, ki se pojavi ob konfliktu, in je najpogosteje posledica strahu pred intimnostjo:

• izogibanje konfliktu: partnerja se bojita odprtega konflikta, jeze ali prepira, zato naredita vse, da bi se temu izognila. Navzven se dobro razumeta, saj sta postala izvrstna v prikrivanju konflikta, predvsem potlačevanju negativnih, neprijetnih in nesprejemljivih čustev, kot so jeza, razočaranje ali zavist. Ker zanikata boleče konflikte v njunem odnosu, jih običajno projicirata in prepoznavata pri otrocih, npr. v težavah pri učenju, nezmožnosti čustvenega razvoja ipd.
• zahteva-umik: med partnerjema vlada navidezno nesorazmerje oz. različnost – eden izmed partnerjev želi v odnosu bližino in odzivnost, drugi pa se temu izmika in beži v molk, delo ali druge oblike odvisnosti, posledično pa prvi nanj še bolj pritiska. Ko se drugi kljub temu še vedno ne odzove, se prvi umakne in užaljeno molči. Drugi se tega prestraši in začuti, da je osamljen, zato se začne ponovno vračati k prvemu partnerju, kar le-ta razume kot žalitev, zato ga začne napadati in se tako maščevati za zapostavljenost. Drugi partner mu odgovori s protinapadom, po konfliktu pa se oba ustalita na varni razdalji in se na videz umirita. V takšnih primerih si otrok pridobi pozornost z vlogo tolažnika ali ko stopi na stran enega izmed staršev. Ob tem otrok zanemari svoje potrebe in prične skrbeti za svoja starša.

Poznamo še dve strategiji reševanja konfliktov:

• metoda zmaga ali poraz: oseba, ki želi zmagati, predstavi svojo rešitev in zahteva od drugega, da jo sprejme. V ozadju je tekmovalnost in neupoštevanje potreb drugega, kajti zmagovalec se zateka k avtoriteti in moči, poraženec pa je odvisen, z močnimi občutki jeze in potrebo po maščevanju. Oseba je lahko poražena tudi zato, ker je popustila in se tako izognila konfliktu.
• metoda brez poraženca: oba partnerja skupaj iščeta rešitev tako, da ni nobena stran poražena. Rešitev mora čim bolj ustrezati obema, tako da lahko vsak izpolni svoje potrebe. Pogoj za uporabo te tehnike je aktivno poslušanje (oseba sogovorniku omogoči, da pove, kakšne so njegove potrebe in želje) in primerna uporaba jaz-sporočil (oseba jasno pove, katere so njene potrebe, želje in stališča). Kdo predlaga rešitev ni pomembno, pomembno je le, da je za oba najbolj ugodna. Namesto tekmovanja je v tem primeru prisotno sodelovanje, oba partnerja sta enakovredna, komunikacija med njima pa je dvosmerna.

Metodo brez poraženca lahko nadalje razčlenimo na naslednje korake, potrebne za rešitev konflikta:

• razvijanje pričakovanj o zmagam – zmagaš izidu: osredotočanje na kooperativno reševanje konflikta namesto tekmovalno, kjer bo izid obema v zadovoljstvo,
• definiranje potreb oz. pričakovanj obeh posameznikov: jasna razlaga posameznikovih potreb, motivov, želja, brez provokativnosti, kritiziranja ali groženj; potrebno je pozorno poslušanje, empatija, povzemanje in k sogovorniku usmerjena govorica telesa,
• brainstorming kreativnih možnosti: iskanje čim večjega števila raznolikih možnih rešitev, ki bi ustrezale obema posameznikoma,
• kombiniranje možnosti v zmagam – zmagaš izid: selekcija najboljših rešitev in kombinacija v rešitev, ki čim bolj zadovolji potrebe, želje in motive obeh strani.

Vsak način, ki ga uporabljamo prepogosto, lahko vodi v neželene posledice. Tudi če vedno poskušajo konflikt reševati, lahko s tem v drugim vzbudimo odpor, poleg tega pa morda zaradi tega po nepotrebnem vedno znova izgubljamo čas in energijo. Potrebno je iskati ravnovesje med senzitivnostjo zase in za druge. Pomembno je, da se ne vdamo na področjih, ki so za nas pomembna.

Nekaj vodil za uspešno reševanje konfliktov:

• zavezništvo: borimo se skupaj, ne drug proti drugemu – ohranjamo odnos kljub konfliktu,
• upoštevanje razlik oz. različnosti: upoštevanje, da imamo različne poglede, želje, potrebe;
• prevzemanje odgovornosti: »S katerimi emocionalnimi in vedenjskimi vzorci se odzivamo na konflikt in s katerimi ga vzdržujemo? Kako lahko nanj naslednjič odreagiramo drugače? Kaj smo se s pomočjo konfliktov naučili o sebi in drugih?« Zavedati se je potrebno, da bodo drugi poznali naše želje in potrebe le, če bomo o njih odprto spregovorili;
• ohranjanje mirne komunikacije: če se umaknemo, se postavimo v vlogo žrtve, drugega pa obsodimo za napadalca. Pomembno je, da ne prekinemo komunikacije, če pa že, si vzamemo le nekaj minut, da se umirimo, nato pa pogovorimo;
• stabilizacija interakcije: reakcije je potrebno umiriti in preveriti naše zaznave. Pogosto smo jezni in prizadeti, ker naše zaznave zaradi stresnega odziva niso ustrezne. Potrebno je preveriti, kaj je drugi z izrečenim mislil;
• razdelitev konflikta v manjše dele: če poskušamo na enkrat rešiti vse probleme, je velika verjetnost, da ne bomo rešili nobenega;
• prepoznavanje disfunkcionalnih vzorcev: »Kaj vsak od partnerjev v odnosu prispeva h konfliktu in njegovemu vzdrževanju?« Vsak je s svojimi odzivi in vedenjem delno odgovoren za konflikt;
• spreminjanje vedenjskih vzorcev: če želim spremeniti odziv na konflikt, moramo spremeniti svoj pogled nanj. Kadar smo pod stresom, je naš odziv avtomatski, zato se je potrebno umiriti in vztrajno ponavljati in vaditi nove odzive vztrajno, da postanejo bolj avtomatizirani.