Razvojne naloge so določene spretnosti, znanje, način vedenja ipd., ki jih mora posameznik v določenem obdobju usvojiti, da bo učinkovito deloval v določeni družbi in določenem času. Uspešno obvladovanje razvojnih nalog vodi do socialnega odobravanja, subjektivnega zadovoljstva in predstavlja izhodišče za uspešno obvladovanje razvojnih nalog v naslednjem razvojen obdobju. V srednji odraslosti, ki traja od 40. oz. 45. leta do 60. oz. 65. leta, govorimo o naslednjih razvojnih nalogah:

• prilagajanje na telesne spremembe: zaradi genetskih razlik in življenjskega sloga se pojavljajo v različnem času, kakovosti in količini,
• doseganje zadovoljstva in uspeha v poklicu: gre za najbolj ugodno obdobje za poklicno in ustvarjalno delo zaradi izkušenj, učinkovitosti, spretnosti, ki jih je posameznik pridobil. Če pa posameznik spozna, da ni uresničil svojih pričakovanj, se vse manj vpleta v delo ali išče nove možnosti izobraževanja ali zaposlitve,
• sodelovanje in prevzemanje odgovornosti v širši družbi: posameznik se vse bolj vključuje v starševstvo, politiko ali druge organizacije, postaja produktiven in ustvarjalen,
• pomoč odraščajočim otrokom: starševski nadzor in odgovornosti se znižajo, posameznik oceni svojo starševsko vlogo glede na prilagojenost in uspešnost otrok, prilagaja se na življenje brez otrok, saj se povečini odselijo,
• revitalizacija partnerstva oz. zakona: razrešijo se težave, pretekle zamere, napake, več je časa za partnerja in skupne dejavnosti, poglobi se intimnost ali pa pride do ločitve, ker ni več skupnih interesov ali rešitev za težave,
• spremembe v socialni spolni vlogi: ženske postajajo manj vezane na družino, ekonomsko so bolj samostojne in asertivne, moški pa postanejo bolj intimni in pričnejo bolj sodelovati v gospodinjstvu,
• usmerjanje na starajoče se starše: posameznik posveti svojim staršem več časa in pozornosti – pomoč staršev otroku upada, otroka staršem pa narašča,
• razvoj socialne mreže in prostočasnih dejavnosti: posameznik širi socialno mrežo, pogostost stikov z drugimi, krepi intimnost,
• oblikovanje novih ciljev, načrtov, iskanje življenjskega smisla v prihodnosti: glede na oceno prve polovice življenja lahko posameznik ponovno doživlja obdobje krize identitete, sicer pa je to čas prosocialnega vedenja, delovne produktivnosti, skrbnosti in pomoči mlajši in starejši generaciji.

Po 60. oz. 65. letu govorimo o pozni odraslosti, za katero so značilne naslednje razvojne naloge:

• prilagajanje na upokojitev: zaradi upada telesnih sposobosti se je potrebno prilagoditi na izgubo prijateljev ob upokojitvi,
• preoblikovanje identitete in socialnega položaja: upokojitev predstavlja izgubo socialne vloge, posledično lahko posameznik išče novo ali pa čas in energijo prerazporedi in postane bolj aktiven v drugih vlogah,
• ohranjanje finančne neodvisnosti: zaradi upokojitve je omejen finančni prihodek, posameznik postane bolj varčen,
• oblikovanje ustreznih življenjskih pogojev: da bi posameznik čim dlje samostojno živel doma, si oblikuje ustrezne življske pogoje in si zagotovi pomoč,
• ohranjanje partnerstva in prijateljstev: umrljivost se po 65. letu poveča, zato je večja verjetnost izgube partnerja in znancev,
• prilagajanje na nove družininske vloge: ob rojstvu vnukov, upokojitvi, smrti partnerja, selitvi v dom, starostnih spremembah se posameznik sooča z velikimi spremembami,
• ukvarjanje s smiselnimi prostočasnimi dejavnostmi: posameznik izbira takšne dejavnosti, ki mu omogočajo izražanje individualnosti, v katerih je učinkovit, uspešen in zadovoljujejo njegovo potrebo po socialnih stikih,
• sprejemanje in osmišljanje preteklega in sedanjega življenja: posameznik ovrednoti svoje življenje in ga spremje, kar mu omogoča življenje brez krivde, obžalovanj, obupa in strahu.