Rojstvo prvega otroka in prilagajanje na novo starševsko vlogo je za večino stresno obdobje, saj prinaša več utrujenosti in ranljivosti, ki se lahko prevesi v povečano konfliktnost. Po otrokovem rojstvu se posameznik srečuje z mnogimi zahtevami: otroka, partnerja, tudi poklica ipd. Če se pretirano poudarja otrokove potrebe, pride lahko do raznih zlorab, če pa se pretirano poudarja potrebe drugih odnosov, dobi otrok izkušnjo zavrženosti. Pri tem je ključno iskanje ravnovesja časa in energije, posvečenega otroku in drugim. Otrok poruši partnerski mir in ravnovesje, prebuja tudi lastna otroška čutenja in odpira stare rane in zamere do staršev. Nova starša se sprašujeta, kakšna sta bila v tej vlogi njuna starša. Opazita lahko, da se na otroka pogosto avtomatizirano odzivata na takšen način, kot sta se starša odzivala na njiju. Pomembno je, da razvijeta naslednje sposobnosti: organizacije, regulacije čutenj, empatije do sebe in drugega, zvestobo, potrpežljivost, odgovornost, sprejemanje sebe in drugega, soočanje z notranjepsihičnimi vsebinami, vzorci odnosov, izvirno družino in preseganje teh vezi. Otrok se najbolje razvije ob starših, ki gradijo svojo identiteto skupaj z njim. Otrok daje izjemno priložnost, da gresta partnerja skozi lastno otroštvo in dogradita svoj razvoj ob otrokovemu. Ker vesta, kaj je tisto, kar sta takrat od staršev najbolj potrebovala, lahko zdaj točno to nudita svojemu otroku.
Intenzivno prilagajanje na otrokov prihod tako predstavljajo prvi štirje meseci, pri nekateri celo do otrokovega tretjega leta. Sprva je posameznik preplavljan s srečo in izčrpanostjo hkrati, kasneje pa pridobiva vse več nadzora nad svojimi odzivi, poraste občutek kompetentnosti in splošnega zadovoljstva z življenjem. Pri tem je v izjemno pomoč predvsem čustvena opora in sočutje s strani partnerja.
Starševska vloga naj bi se oblikovala skozi naslednje stopnje:
- stopnja oblikovanja pojma o starševstvu (obdobje nosečnosti): predstavlja pripravo na starševstvo, prisotna je težnja po popolnosti v vlogi starša, razvijejo se pričakovanja, ki so običajno idealizirana,
- negovalna stopnja (prvi 2 leti otrokove starosti): razvija se navezanost med otrokom in starši, starša sprejmeta vlogo očeta in matere, spremeni se tudi partnerski odnos, prisotno je iskanje ravnovesja med tem koliko časa, energije in napora vlagati v otroka in koliko v partnerja, poklic, druge socialne vloge in samega sebe,
- avtoritativna stopnja (do otrokovega 6. leta): spoznavanje mej svoje avtoritete in zaščitniškega vedenja do otroka, ocenjevanje učinkovitosti starševske vloge in odkrivanje razkoraka med zaznavanjem sebe kot staršem in idealnim staršem,
- integrativna stopnja (obdobje otrokovega osnovnošolskega in srednješolskega obdobja): prilagajanje na otrokovo osamosvajanje, razvoj stvarnih pričakovanj do otroka, sprejetje razkoraka med svojimi idealnimi pričakovanji o otroku in njegovih dosežkih ter dejanskimi dosežki in vzorci vedenja,
- neodvisna stopnja: prilagajanje na osamosvajanje mladostnika, dopuščanje večje samostojnosti otroku,
- odhodna stopnja (odselitev prvega otroka od doma): ovrednotenje celotnega časa z otrokom.
