Preseganja nezdravega perfekcionizma se lotimo z rahljanjem nerealnih standardov, zviševanjem tolerance na napake in zmanjševanjem časa in energije, ki ga vlagamo v doseganje cilja. Priporočljivo je izbrati eno področje, na katerem želimo doseči spremembo, npr. delo, študij, odnosi, telesna teža, in narediti konkretni načrt. V njem opredelimo trenutne previsoke standarde in oblikujemo bolj prilagojene, opredelimo tudi perfekcionistično vedenje, ki ga želimo spremeniti, ter določimo časovni okvir za doseganje te spremembe.

Nekaj idej, kako lahko vzamemo moč perfekcionizmu in okrepimo lastno voljo:

• Naredimo seznam koristnih in nekoristnih posledic perfekcionizma. Najverjetneje bomo ugotovili, da nas perfekcionizem pogosto samo ovira.
• Vadimo delanje napak in si dovolimo narediti nalogo povprečno. Morda bomo ugotovili, da posledice niso tako katastrofalne, kot pričakujemo.
• Določimo si časovne roke za dokončanje naloge, namesto da jo neprestano dopolnjujemo in popravljamo.
• Pozorni smo na notranji samogovor in obsojajoče ali kritične misli nadomeščamo s prijaznimi spodbudami.
• Ne osredotočamo se le na končni izid, ampak tudi na samo pot. Namesto da izmučeni hitimo k cilju, si dovolimo na poti uživati, se sprostiti in nagraditi za vmesne korake.

In ne pozabimo, da ima nepopolnost svoje prednosti. Neuspehi so lahko vir novih spoznanj. Tveganje z novostmi lahko prinese več lepega in dobrega, kot če pasivno obtičimo na mestu zaradi strahu pred napakami. Običajno se ljudje raje družimo s tistimi, ki priznajo tudi svoje pomanjkljivosti in nepopolnosti, in tudi otroci razvijejo bolj zdravo podobo drugih in sebe, če opazujejo starše, ki priznajo in sprejmejo, da so zmotljivi. Zakaj se torej ne bi osvobodili okov perfekcionizma in si pogosteje dovolili biti bolj spontani?