Do travmatizacije pride, ko so notranji in zunanji viri nezadostni za spoprijemanje z zunanjo grožnjo. Vendar dokazi kažejo, da je travma in njeni učinki lahko nevtralizirana ali preprečena s samo enim odnosom z razumevajočim drugim, npr. v partnerskem ali terapevtskem odnosu. Pri tem je ključno, da čustva dobijo svoje besede, pomen, smisel, da postanejo zavestna, povezana s procesi v levi, verbalni možganski hemisferi, torej predelana.
To vodi v večji občutek lastne vrednosti, občutek dragocenosti življenja in medosebnih odnosov, večje sočutje, empatijo, altruizem, poglobljen pomen smisla življenja ipd.
Travmatizirani posamezniki imajo težave pri dostopanju do svojih notranjih doživljanj. Ko se morajo osredotočiti na notranje občutke, hitro doživijo preveč (prebliski) ali pa premalo (disociacija). Med cono hipervzburjenosti in cono hipovzburjenosti se nahaja območje optimalnega vzburjenja, ki se povezuje s socialno sprejemljivimi odzivi. Ko je posameznik v hipervzburjeni ali hipovzburjeni coni, se travmatične izkušnje ne morejo integrirati v celoto. Kronično fiziološko vzburjenje povečuje občutljivost za hipervzburjenost in zmanjšuje sposobnost reguliranja močnih afektivnih stanj. Zaradi tega žrtev travme na travmi podoben dražljaj odreagira kot v preteklosti, in sicer brez zavedanja, da je za fiziološki odziv odgovorna izkušnja v preteklosti, ne trenutni stres. Bolj je trenutni dražljaj podoben tistemu iz originalne travme, večja je verjetnost njenega podoživljanja.
Osnovni cilje terapije travmatiziranih je združiti implicitni in eksplicitni spomin v kompleksno zaporedje dogodkov ter razlikovati med preteklostjo in sedanjostjo. Pri tem je potrebna izjemna občutljivost in postopnost, da ne pride do retravmatizacije. Predelovanje travme poteka v treh ključnih fazah.
- Prva faza zajema redukcijo simptomov in stabilizacijo psihosomatskega stanja.
- V drugi fazi poteka naslavljanje travmatičnih tem v okviru tolerančnega nivoja, pri čemer je potrebna velika pozornost na hipervzburjenje in telesne odzive. Posameznik se prične zavedati, da je to del preteklosti in da gre lahko samo še naprej. Pomaga ponovna vključenost v socialno življenje, razširitev obzorja, zanimanja, boljše funkcioniranje v vsakdanjem življenju.
- V zadnji, tretji fazi poteka preseganje strahov, vključevanje v intimne odnose, povečanje tolerance za negativne in pozitivne afekte, socialnost, navezanost, skrb, sočutje, igra, regulacija energije, spolnost. Posameznik se osredotoči na življenj po travmi – vključitev drugih, bližnjih, prijateljev, partnerjev. Išče globlji pomena tragičnih izkušenj in kaj se je s pomočjo tega naučil, kaj je pridobil. Vse bolj se zaveda notranjih želja, potreb, ciljev in razvija strategije za njihovo doseganje.
Pri preprečevanju retravmatizacije ima pomembno vlogo tudi dvojno zavedanje. Potrebno je vzdrževati zavedanje in ločevanje med preteklostjo in sedanjostjo. Posameznik mora razumsko dojeti, da se je travma zgodila v preteklosti, čeprav čuti, da se dogaja ravno v tem trenutku. Pri vzdrževanju dvojnega zavedanja si lahko pomaga z naslednjimi besedami: »Sedaj čutim … v svojem telesu sedaj doživljam … to me spominja na … toda če se ozrem okoli, potem vem … in zaradi tega opisanega, sedaj vem in verjamem, da se mi ponavlja nekaj iz preteklosti … in to se mi ne dogaja več, je le del preteklosti, ki se je prebudila …« Posameznik se tako nauči zaustaviti travmatična doživetja, ki lahko vodijo v panični napad tako, da jih preusmeri v ozaveščanje čutenj in predvsem telesnih senzacij. Posameznik se zavestno osredotoči na svoje telo in opazuje dogajanja tukaj in zdaj ter tako ohranja vzburjenje pod nadzorom.
