Ljudje smo zelo nagnjeni k predalčkanju: »Jaz sem zgovoren in ekstraverten; on je organiziran in vesten …« Kategoriziramo osebnostne lastnosti, opredeljujemo samopodobo, poistovetimo se z določeno vlogo, celo življenje nosimo nalepke, ki so nam jih pripisali v otroštvu. Ostajamo v prepričanju, da smo z vsemi temi oznakami opredeljeni in da nas določajo.

Kategoriziranje in predalčkanje je sicer pogosto (nujno) potrebno. Pomaga nam, da se lažje znajdemo v okolju s številnimi dražljaji in sporočili. Če ne bi imeli zmožnosti iskanja skupnega imenovalca različnih stvari, bi se pogosto počutili nemočne in zmedene. Ko oblikujemo določene sheme, stvari lažje združimo v podobne in sorodne ter se nanje lažje in hitreje odzivamo skladno s prej oblikovanimi vzorci. Omogoča nam določeno mero predvidevanja in ustvarja občutek varnosti. Npr.: »Aha, on je vesten in natančen, torej se nanj lahko zanesem, da bo nalogo dobro opravil.«

S predalčkanjem samega sebe pa se pogosto pretirano omejimo in obremenimo. Včasih dobimo občutek, da se poskušamo na silo stlačiti v določen predalček in se na vse pretege trudimo, da bi mu zadostili. Npr.: »Sem prijazen, dobronameren in spoštljiv, torej se na druge ne smem jeziti, ne smem biti sovražen ali zavisten.« Takšen način mišljenja nas lahko spravlja v veliko stisko.

Močno nas lahko razbremeni drugačen pogled na sebe – ko si dovolimo, da nas pridevniki, etikete in druge oznake ne določajo. Ko ozavestimo, da nas ne opredeljujejo naše misli, čustva in vedenje, npr. »Sem kolerik; sama jeza me je; prehitro vzkipim.« V določenem trenutku in določeni situaciji je to za nas morda značilno, v številnih drugih pa spet ne. Torej smo vse to in še mnogo, mnogo več. Smo tako čudovito kompleksna bitja, da bi zelo omejili svoje doživljanje sebe (in drugih), če bi vse za vsako ceno poskušali popredalčkati. Dovolimo si biti pestri, raznoliki, neopredeljivi. Dovolimo si biti več kot le skupek lastnosti.