Partnerski odnos predstavlja možnost soočenja s težkimi občutki in čustvi iz otroštva, če niso bile zadovoljene posameznikove temeljne potrebe po pristnem in varnem stiku. To je običajno rezultat čustvene neodzivnosti staršev, ki se je v otorštvu kazala kot:

• življenje preko otrokovih dosežkov: in s tem parazitsko življenje preko otrokovih čustev,
• postarševanje otroka: otrok, ki začuti nemoč staršev in njihovo čustveno lakoto, začne skrbeti za starše,
• tesnobna zaskrbljenost: otrok se mora zateči v psihosomatske bolezni, da ohrani stik s pretirano skrbjo staršev,
• osredotočenost na izgled: če se starši ne sprejmejo, so zelo pozorni na otrokov zunanji izgled in njegovo vedenje,
• pretirano protektivna drža: v ozadju se skriva pretirana ogroženost ob otrokovi samostojnosti, ki jo je potrebno zavirati,
• izključitev enega izmed staršev: če je med staršema strah pred intimnostjo, poiščeta čustvenega partnerja v otroku.

Če se je otrok srečeval s stresom, jezo, zavračanjem in nesprejemanjem njegovih želja in potreb, se je umaknil v izolacijo in razvil številne obrame pred temi čutenji:

• odvisnost: odvisnosti varujejo pred čutenji nesprejetosti, nezaščitenosti in nemoči, če so posameznika starši zapustili ali zanemarili,
• jezo in agresijo: če je posameznik kot otrok doživaljal, da njegove želje in potrebe niso slišane, jih ne moram potlačiti, frustriranost in tesnobnost pa ostaja v njem, ne da bi točno vedeli, zakaj. Ta zmeda posameznika sili, da išče razloge zanjo zunaj sebe in npr. krivi partnerja, ki mu preprečuje zadovoljitev njegovih potreb,
• izogibanje in psevdoagresijo: ko je nekdo preblizu, ga posameznik z jezo, napadom ali izogibanjem ohrani na varni distanci ali izzove reakcije zavračanja pri drugih,
• krivdo in sram: sram je povezan s predverbalnim obdobjem, ko otrok ponotranji negativne podobe staršev, krivda pa se pojavi kasneje in predstavlja samokritična občutja v povezavi z lastnimi dejanji. Tako sram kot krivda pa preprečujeta stik z drugimi negativnimi občutji in delujeta kot ovoj, ki ščitita jedro strahu, zavrženosti in osamljenosti.

Te obrambe pred lastno ranljivostjo in bolečino lahko v varnem in pristnem partnerskem odnosu presežemo. To nudi partnerski odnos, v katerem lahko ohranjamo zdrave razmejitve in čustvene meje. Zdrav partnerski odnos opredeljujejo naslednje značilnosti:

• iskrenost in integrireta: netolerantnost do neskladja med lastnimi besedami in dejanji, sprejetje neprijetnih delov sebe,
• spoštovanje drugega in svoboda: potrebe in želje drugega so enako pomembne,
• empatija in razumevanje drugega: sprejetje drugega kot je,
• odsotnost manipulacije, kontrole in ustrahovanja: odsotnost molka, nasilja, selektivnega dajanja informacij, pasivnosti, nemoči,
• zvestoba in fizična privlačnost: telesno in besedno izražanje naklonjenosti.