Bolečina je neprijeten občutek zaradi vzdraženih bolečinskih receptorjev v telesu. V osnovi nas opozarja, da je telo v potencialni nevarnosti in da se mora zaščititi ali izogniti škodljivim dražljajem. Kadar pa bolečina vztraja več kot tri mesece kljub odstranitvi vzroka, govorimo o kronični bolečini, ki postaja za posameznika vse bolj neznosna.
Avtomatični odziv na bolečino je izogibanje viru bolečini. Če se npr. spečemo, ko se dotaknemo vroče posode, se v delčku sekunde avtomatično umaknemo stran. Kadar pa enoznačnega vzroka za našo bolečino ni, se le-temu ne moremo umakniti, umakniti pa se poskušamo vsaj občutku bolečine. V naši naravi je namreč mehanizem, da se umikamo od dražljajev, ki jih ocenjujemo kot neprijetne. Vendar se ob tem, ko se poskušamo bolečini izogniti ali jo potisniti stran, bolečina paradoksalno ne zmanjša, nelagodje se običajno še okrepi. Raziskave kažejo, da je ravno zavedanje bolečine ključno, da se bolečina zmanjša. Ko ozavestimo, kaj čutimo, in to sprejmemo, doživljanje naenkrat postane bolj znosno, saj izgubi svojo moč. To ponazarja analogija s kamenčkom, ki ga zaznavamo veliko manj, če ga samo položimo v roko, kot če se ga krčevito oklepamo. Tudi bolečina postane manj intenzivna, če jo samo zaznamo in sprejmemo, kot pa če se je krčevito oklepamo, čeprav jo želimo samo izriniti stran iz polja zavedanja.
Če se zavedamo svojih telesnih občutkov, hitreje zaznamo bolečino in kako se spreminja. Hitreje tudi zaznamo, kako postaja vse bolj intenzivna in naporna. Na ta način se lahko nanjo hitreje bolj funkcionalno odzovemo, in sicer tako, da poskušamo čim bolj znižati mišično napetost. Posledično nam bolečina predstavlja manjši stres, ob njej smo manj tesnobni in lažje izberemo učinkovito aktivnost za lajšanje bolečine. Ob tem spoznavamo, da imamo tudi več kontrole nad svojim telesom in telesnim doživljanjem, telo je manj zakrčeno in tudi doživljanje čustvenega trpljenja ob bolečini je manjše.
Vaja čuječega zavedanja bolečine
- Poiščemo položaj, ki najmanj boli.
- Pozornost usmerimo na dihanje in poskusimo občutiti cel vdih in izdih.
- Če se pojavi bolečina, si namesto »Boli me,« rečemo: »Zdaj zaznavam bolečino.« Z bolečino se ne poskušamo identificirati, niti je ne poskušamo potlačiti ali spremeniti v druge občutke, samo opazujemo jo in jo poskušamo sprejeti.
- Nato vanjo usmerimo dih in si predstavljamo, kako z izdihom zapušča telo. Lahko si predstavljamo, da bolečino simbolizira rdeča barva, ki z vsakim izdihom izhaja iz telesa, sproščenost pa v podobi modre barve z vsakim vdihom umirja telo.
- Okrepimo občutek topline, mehkobe, nežnosti in prijaznosti.
- Poskušamo biti čim bolj odprti in radovedni ob opazovanju občutkov v telesu – kako se spreminjajo, prihajajo in odhajajo.
Ključno je torej, da bolečino v prvem koraku najprej zaznamo in jo sprejmemo, šele nato pa ji damo možnost, da odide. Bolj lahkoten bo ta process, manj intenzivna in mučna izkušnja bo postajala.
