Nasilje v partnerskem odnosu je nasilno vedenje, ki ga izvaja eden partner nad drugim z namenom pridobitve ali ohranitve nadzora. Zajema lahko fizično, spolno, psihološko ali čustveno zlorabo. Lahko gre za pretepanje in druge oblike fizičnega napada, spolno zlorabo, posilstvo, spolno izkoriščanje, nadlegovanje in poniževanje, grožnje, ustrahovanje, uničevanje lastnine, omejevanje svobode ipd. Nasilje zajema tudi socialno izolacijo, zaklepanje žrtve, jemanje denarja ali omejevanje hrane, kritiziranje in ponižujoče pripombe. Večina storilcev nasilnih dejanj v partnerskih odnosih je moških in večina žrtev nasilja v družini je žensk. Policijske statistike v Sloveniji dokazujejo, da so v 99 % fizičnega nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske, povzročitelji pa moški.

Nasilje nad ženskami poteka za domačimi vrati in lahko traja več let. Strah ženske, da ne zmore zaustaviti ponavljajočega nasilje, in sram z občutki krivde žensko prisilita, da izkušnjo nasilja skriva, kar vodi v vse večjo izolacijo. Da v situaciji stalne pripravljenosti, strahu in osamljenosti preživi, razvije razne strategije preživetja, ki ji omogočijo, da preživi in vztraja v nezdravi situaciji.

Proces preživetja lahko ponazorimo s krogom nasilja s štirimi stopnjami: prvi nasilni izbruh, nasilje kot incident, nasilje kot sestavina odnosa in prelom. Prvi nasilni izbruh navadno sproži občutke obupa, presenečenja in nemoči. Nasilje je zanikano ali razvrednoteno, ženska pa poskuša razumeti vedenje moškega, poskuša doseči spravo z njim in se zanaša na njegove obljube, da se nasilje ne bo več ponovilo. Nasilje kot incident predstavlja zanikanje vse pogostejšega nasilja, ko ženska zanika njegov obseg in še vedno poskuša razumeti in opravičiti partnerjevo vedenje. Okolici o njem ne govori, ampak ga skriva, nasilje tako postane sestavina odnosa. Ženska poskuša na razne načine ustaviti nasilje, bori se za ohranitev odnosa, pri tem pa izgublja sebe. Šele ko se odloči za razkritje svoje zgodbe in poišče pomoč zunaj odnosa, se zgodi prelom, saj se odloči za svoje življenje in telo ter končno tudi prekine odnos.

Odločitev ženske, da odide, je dolgotrajen proces. Razlog za molk je tudi občutek krivde, sramu, zvestoba zlorabljajočemu partnerju, strah pred njim in ambivalentni občutki o samem razmerju. Sebe doživlja kot podrejeno moškemu in se zaničuje, ker je dopustila, da jo je moški pretepal. Prvi odhod predstavlja odločitev za pogajalsko pozicijo, s katero ženska partnerju postavi pogoje, pod katerimi se je pripravljena vrniti, v upanju, da se bo nasilje ustavilo. Žal se pozneje velikokrat izkaže, da so obljube partnerja prazne in se po njegovi vrnitvi nasilje zopet vrne. Kljub temu ženska s tem pokaže tudi pogum, potrebuje le nekaj časa, da bo zmogla dokončno pretrgati odnos. Odločilno spoznanje za odhod je, da ni pomembno, kaj stori ali česa ne stori, saj na partnerjevo vedenje ne more vplivati. Na te ženske pogosto gledamo kot na žrtve, vendar niso samo žrtve s fatalistično nemočjo, ampak je potrebno poudariti tudi njihovo moč, da so zmogle preživeti  tako težko preizkušnjo.