Milivojević v knjigi Formule ljubezni govori o najbolj pogostih zmotnih prepričanjih, ki jih imamo o romantični ljubezni. Meni, da največ ljubezenskih težav izvira iz tega, ker ne razlikujemo ljubezni, h kateri težimo, od svoje predstave o ljubezni – in ker ne razumemo, kako naše predstave o ljubezni vplivajo na naše razmišljanje o ljubezni, na ljubezenska občutja in vedenje v partnerskem odnosu.

Ljubezen je tisto, kar verjamemo, da je prava ljubezen. Težimo k temu, da bi naša predstava postala resničnost, zato ljubezen izražamo preko tistih vedenj, ki jih v svoji predstavi o ljubezni opredeljujemo kot izraze ljubezni. Poleg tega pa skladno s temi predstavami vidimo in iščemo pri partnerju le tista dejanja, ki se skladajo s to našo predstavo. Težava nastane, ko ima partner drugačno predstavo kot mi, saj temu navadno sledi obojestransko prepričevanja v svojo predstavo o ljubezni in prepričanje, da nas partner ne ljubi.

Ker se naše predstave o ljubezni velikokrat razlikujejo od realnosti, je potrebno najprej ozavestiti predstave in jih nato s pomočjo preverjanja, popravljanja in dograjevanja oblikovati v bolj realne. Pri tem so nam lahko v pomoč naslednja zmotna prepričanja:

• Ljubezen je smisel življenja: Ne obstaja samo en smisel življenja. Smisel je lahko že življenje samo.

• V pravi ljubezni ni konfliktov in jeze: Konflikt je spopad dveh želja, je pa tudi priložnost za rast in razvoj.

• Prava ljubezen se stalno čuti: V ljubezni je prostor za prijetna in neprijetna čustva, pa tudi ravnodušnost oz. umirjenost, v kateri preživimo večino dneva.

• Prava ljubezen je stalna sreča: Nikogar ne moremo osrečiti (ali narediti žalostnega). Vsak je sam odgovoren za svoja občutja.

• Prava ljubezen je večna zaljubljenost: Zaljubljenost pomeni idealiziranje partnerja. Sčasoma mine, ko partnerja vidimo v realni podobi.

• V pravi ljubezni je spolnost izjemna: Spolnost je del odnosa in ga lahko poglablja.

• Samo enkrat se ljubi: V čakanju pravega, lahko izpustimo marsikatero priložnost, ali pa vztrajamo v nezadovoljujočem odnosu.

• Prava ljubezen traja vse življenje: Nobena ljubezen ne traja večno. Zvestoba je stvar odločitve.

• Prava ljubezen je brezpogojna: Povsem brezpogojne ljubezni ni, saj ima vsak svoje pogoje in kriterije, kdo se mu zdi privlačen.

• Prava ljubezen bo ljubljeno osebo spremenila: Vsak se lahko spremeni samo, če se za to sam odloči.

• V pravi ljubezni se žrtvuje najpomembnejše: Samožrtvovanje kaže na pomanjkanje samospoštovanje in ljubezni do sebe.

• Prava ljubezen je popolno predajanje sebe drugemu: Z odrekanjem sebi se postavljamo v podrejeni položaj. Potrebno je najti ravnovesje med svobodo in individualnostjo ter pripadnostjo in odvisnostjo.

• Prava ljubezen je popolno razumevanje: Samo iz neverbalne komunikacije ne moremo razbrati, kaj oseba čuti in razmišlja in zakaj. Dokler nam oseba z besedami ne opiše, kaj doživlja in misli, tega ne moremo vedeti.

• Ljubezen mora biti iskrena: Če od partnerja zahtevamo, da nam v vsakem trenutku pove, kaj razmišlja, mu ne zaupamo. Tudi sami ne more biti povsem odkriti, saj se marsičesa ne zavedamo.

• Prava ljubezen je popolna enakopravnost: Strah nas je izkoriščenosti, da bi dali več, kot dobimo. Vendar je na nekaterih področjih bolj sposoben moški, na nekaterih ženska, na nekaterih pa oba.

• Ljubiti je mogoče samo eno osebo: Ljubimo lahko več oseb, a moramo samo eno. Gre za odločitev za ljubezen z eno osebo.

• Ljubezen ne obstaja: Izgubo vere v ljubezen povzroči neuresničena ljubezen ali ljubezenska travma. Vendar obstaja brez tveganja večja verjetnost, da ostanemo vedno sami.

• Večja je ljubezen, večje je ljubosumje: Ljubosumje je naraven strah, da bi nas ljubljena oseba zapustila, vendar pretirano ljubosumje ovira odnos in ga dela nestabilnega.

• Vreden je samo tisti, ki je ljubljen: Potrditve dobivamo iz okolja in s primerjanjem. Lahko jo dobimo v partnerskem odnosu, v prijateljskem krogu, lahko si jih damo sami.

• Nihče me ne more ljubiti: Tako razmišljajo tisti, ki se zaradi slabih izkušenj ne cenijo dovolj. Vsak ima pravico, da je ljubljen.

• Vsi me morajo ljubiti: Nikoli nas ne bodo vsi ljubili. Četudi se bomo trudili biti dobri do drugih in jim ugajali, se bo vedno našel kdo, ki nas bo sovražil ali preziral.

Prava ljubezen je idealizirana, resnična ljubezen pa temelji na realnih predstavah o sebi, partnerju in partnerskem odnosu. Ponavljajoče neuspešne zveze nakazujejo na togo ali napačno predstavo o ljubezni.

V razmislek:

• Katera prepričanja o pravi ljubezni otežujejo moj(e) partnerski(e) odnos(e)?
• So ta prepričanja izkrivljena ali realna?
• Od kod izbirajo, kako so nastala?
• Kateri so logični protidokazi tem prepričanjem?