Perfekcionizem nas lahko motivira k uspešnosti, po drugi strani pa nas lahko močno obremenjuje in nam povzroča težave v vsakdanjem življenju. Pomembno je razlikovati med zdravim in nezdravim perfekcionizmom ter se zavedati možnosti izbire, da lahko strogi perfekcionizem zmehčamo.

V svetu perfekcionizma mora biti vse popolno. Perfekcionist je tisti, ki želi doseči ravno to, popolnost. Ima izjemno visoke cilje in standarde osebnega delovanja in se ne sprijazni z ničimer, kar je dovolj dobro, pač pa ne glede na okoliščine vztraja pri težnji po odličnosti. Čeprav je v očeh drugih videti uspešen, ima praviloma slabo samopodobo. Ob vsaki napaki, neuspehu ali kritiki ga preplavi nevzdržen sram in želja, da bi se skril. Takrat se namreč aktivirajo temeljna prepričanja o lastni (ne)vrednosti in/ali (ne)sposobnosti. Poleg tega, da je pretirano kritičen do samega sebe, uporablja perfekcionistične standarde tudi pri drugih, kar pogosto ustvarja napetost v medosebnih odnosih.

Za zdravi oz. funkcionalni perfekcionizem je značilna zdrava in koristna odličnost, ki spodbuja k vlaganju truda v doseganje cilja. Za nefunkcionalni perfekcionizem pa je značilno postavljanje prezahtevnih ciljev glede na lastne sposobnosti in spretnosti, negativno samovrednotenje in doživljanje negativnih posledic ob subjektivnem neuspehu. Tega pogosto srečujemo pri ljudeh z depresijo, socialno fobijo, motnjami prehranjevanja in osebnostnimi motnjami. V ekstremni obliki najpogosteje vodi v razvoj obsesivno kompulzivne osebnostne motnje, za katero je značilno pretirano ukvarjanje z redom in podrobnostmi, nenehno preverjanje, potreba po kontroli ter nefleksibilnost na račun spontanosti in učinkovitosti.

Nezdravi perfekcionizem v osnovi določajo neustrezna prepričanja in vedenja. Pravila in predpostavke, po katerih deluje perfekcionist, so nekoristna, netočna ali nefleksibilna. Pogosto so prisotna miselna izkrivljanja v smeri selektivne pozornosti (»Pomembni so samo dosežki.«), črno-belega mišljenja (»Če nisem najboljši v kolektivu, sem ničvreden.«), katastrofiziranja (»Če projekta ne zaključim pravočasno, bom zagotovo odpuščen.«), minimaliziranja (»Tista pohvala, ki sem jo dobil, res ni pomembna.«) in moram mišljenja (»Moj govor mora biti popoln.«). Te toge miselne vzorce vzdržujejo številna nefunkcionalna vedenja, kot je izogibanje situacijam morebitnega neuspeha, pretirano vlaganje truda, konstantno preverjanje in popravljanje, omahovanje pri sprejemanju odločitev, iskanje zagotovil, uporaba številnih seznamov in drugih načinov organiziranosti.