Posledice travmatične izkušnje so precej odvisne tudi od tega, kako posameznik stresno izkušnjo predela oz. jo shrani v spominu. Za razumevanje fenomenov, povezanih s stresom, travmo in disfunkcionalno hranjenjih stresnih izkušenj, je bistveno predvsem hranjenje čustvenih izkušenj. Pri tem sta pomembna dva spominska sistema – eksplicitni in implicitni spomin. Običajno sta harmonično integrirana, ob intenzivnem vzburjenju pa (p)ostaneta. 

Eksplicitni spomin se imenuje tudi deklarativni, epizodični ali semantični spomin in se razvije okoli tretjega leta, saj je povezan z govorom. Vsebuje dogodke, ki jih lahko prikličemo v zavestno doživljanje. Eksplicitni spomin na travmatični dogodek vključuje sposobnost priklica in pripovedovanja o dogodku na povezan način ter v primernem časovnem in prostorskem kontekstu. Implicitni spomin je nedeklarativni ali proceduralni in ne potrebuje jezika. Prisoten je že ob rojstvu in vsebuje telesne in čustvene vtise o določenem dogodku. Vendar ta spomin težko prikličemo, vsebuje ne vsebuje besed, ampak čustva, telesne občutke in zaznave, vedenje.

Nekateri travmatizirani posamezniki se o travmatičnemu dogodku spominjajo le malo, ob izpostavljenosti dražljajem, podobnim travmi, pa se implicitni spomini ponovno aktivirajo s tako močjo, da posameznik čuti, kot bi se dogodek znova ponavljal. Telesni elementi travme vztrajajo, se vsiljujejo kot prebliski in nočne more, spreminjajo stanje zavesti, v kateri je travma podoživljana in nepovezana s splošnim občutkom jaza. Posledica travme je torej nepovezanost implicitnega in eksplicitnega spomina. To pomeni, da amigdala, ki je središče procesiranja čustev, deluje neprizadeto, hipokampus, ki je središče za razumsko predelavo informacij, pa blokirajo stresni hormoni. Posledično informacije ne gredo skozi hipokampus in ne dobijo povezave s preteklostjo, ampak ostanejo neubesedene, izolirane ter neumeščene v čas in prostor. Travmatični spomini tako ostanejo brezčasni in odtujeni od ega, travmatizirana oseba pa ne ve, kaj se ji je dogajalo, kdaj. Občasno jo ob določenih dražljajih iz njej neznanega razloga preplavljajo simptomi PTSM, npr. prebliski, panika, psihosomatika ipd., Oseba doživlja sedanje dogodke na način, kot bi se pretekla travma prebujala v tem trenutku, kar jo spravlja v veliko stisko.