Travma je psihološko preplavljajoča izkušnja, ki vključuje strah in nemoč. Za opredelitev travmatične izkušnje se uporabljajo naslednji kriteriji: posameznik je sam doživel ali bil priča dogodku, ki je lahko dejanska ali grozeča smrt, resna poškodba ali spolno nasilje. Travmatični dogodek je tako lahko vojna, spolno ali telesno nasilje, ugrabitev, mučenje, naravna ali družbena katastrofa, huda avtomobilska nesreča, diagnosticiranje življenjsko nevarne bolezni ipd. Travmatični dogodek je tudi tisti, pri kateremu je posameznik priča težki poškodbi ali smrti druge osebe ali pa izve o travmatičnem dogodku, ki so ga doživele bližnje osebe.
Najbolj znan izraz posledic nepredelanih travmatičnih ali hujših stresnih dogodkov je posttravmatska stresna motnja (PTSM). Gre za motnjo, ki jo definirajo štiri skupine simptomov: podoživljanje, izogibanje, negativno doživljanje in povečana vzburjenost. Če simptomi trajajo vsaj en mesec po travmatičnem dogodku in povzročajo slabše funkcioniranje na socialnem, poklicnem in drugem pomembnem življenjskem področju posameznika, da se mu postavi diagnozo PTSM. Pri podoživljanju travme gre za ponovno doživljanje shranjenih čustev in telesnih senzacij zgodnjih dogodkov v sedanjosti ob podobnem dogodku ali dražljaju. Spominjanje in vsiljevanje travme se lahko kaže v obliki prebliskov oz. flashbackov, nočnih mor, telesnih občutkih ipd. Izogibanje dražljajem lahko poteka kot izogibanjem mislim, občutkom ali pogovoru, povezanim s travmo, in dejavnostim, krajem ali ljudem, ki omogočajo ponovno spominjanje na travmo. Posameznik se trudi, da bi se izognil vsemu, kar bi lahko spominjalo na travmatični dogodek ali pa zamrzne, postane otopel ali neobčutljiv in se na ta način izogne težkim občutjem. Lahko se pojavijo občutki odmaknjenosti in odtujenosti, pogosto pride tudi do disociacije. Po travmi je posameznik tudi bolj anksiozen in vzburjen, kar se kaže v težavah pri uspavanju oz. spanju zaradi morebitnih nočnih nor, pretirane opreznosti in pretirane plašnosti.
Drugi simptomi, ki se lahko pojavijo kot posledica PTSM so: slabše uravnavanje razpoloženja, samopoškodovalno ali impulzivno vedenje, disociativni simptomi, somatske težave, občutki neučinkovitosti, sramu, obupa, občutek trajne poškodovanosti, izguba prejšnjih prepričanj, sovražnost, socialni umik, občutek konstantne ogroženosti, poslabšani medosebni odnosi, lahko tudi sprememba osebnostnih lastnosti. Poveča se tveganje za razvoj panične motnje, agorafobije, obsesivno-kompulzivne motnje, socialne fobije, specifičnih fobij, velike depresivne motnje, somatskih motenj in odvisnosti.
Travmatični dogodek doživi enkrat v življenju kar 60 % moških in 50 % žensk, pozneje pa zaradi simptomov PTSM trpi 5 % moških in 10 % žensk, pri čemer je ključno, kaj posameznik prinese v seboj in kaj doživi po dogodku, ne le kakšen je dogodek sam po sebi. Moški najpogosteje razvijejo PTSM po dogodkih, povezanih z nasiljem in ogroženostjo življenja, ženske pa po spolni zlorabi. Ali se bo po travmatičnem dogodku razvila PTSM je odvisno od številnih dejavnikov, kot so genetski dejavniki tveganja, osebnostne poteze (nevroticizem, antisocialne in narcisistične osebnostne poteze, nižje intelektualne sposobnosti, omejene sposobnosti spoprijemanja s stresom), socialno okolje (revščina), pripravljenost na travmo (nepripravljenost in nepričakovanost), prejšnja travmatična doživetja, prejšnje vedenjske ali duševne motnje, narava starševskega odnosa, stresne izkušnje iz otroštva. Pomembna je tudi podpora družine in socialnega okolja, primerna socialna mreža, ustrezna navodila, možnost čustvene razbremenitve in psihoterapije.
