Je zaljubljenost le iluzija? In kaj je tisto, zaradi česar se zaljubimo v točno izbrano osebo?

Začetek partnerskega odnosa – zaljubljenost

Zaljubljenost je običajno prva faza partnerskega odnosa, ni pa nujno. Ljubezen se lahko razvije tudi iz prijateljstva. Zaljubimo se v pomen, ki ga pripišemo videzu ali vedenju druge osebe. Zaljubljena oseba namreč ne vidi drugega takšnega, kot v resnici je, ampak v njem selektivno vidi le tisto, kar v njem želi videti. Ker vanj projicira lastne podobe, se ji zdi neznana oseba tako zelo znana in domača, nekakšna sorodna duša. Zaljubljenost tako predstavlja zelo intenzivno občutje, ki traja toliko časa, dokler ohranjamo idealno predstavo o partnerju. Ko pa partnerja vidimo in sprejmemo takšnega, kot v resnici je, nastopi zrela ljubezen. V zaljubljenosti torej ni pravega stika z realnostjo, zato nekateri zaljubljenosti rečejo tudi edina socialno sprejemljiva psihoza.

Kaj iščemo?

Ko smo zaljubljeni, naša podzavest išče nekoga, ki bi nam dal tisto, česar nam starši niso mogli dati. Zavestno sicer pogosto iščemo partnerja z drugačnimi lastnostmi, kot jih imajo starši, nezavedno pa najpogosteje iščemo partnerja, ki je podoben staršem ravno zato, da bi podoživeli vzorce iz otroštva in izpolnili neizpolnjene želje. Naše najgloblje želje namreč še vedno hrepenijo po tem, da bi nadoknadili zamujeno in zacelili stare rane.

Bolj kot je partner podoben (v pozitivnih ali negativnih lastnostih) ljudem, ki so imeli za nas največji pomen v našem otroštvu, bolj nas bo privlačil, večja bo strast, s tem pa tudi intenzivnost neprijetnih vidikov odnosa, kot so nesoglasja in konflikti. Vendar je ravno ta odnos lahko priložnost, da presežemo ranjenost in zrastemo drug ob drugem. Če se partnerja zavestno odločita, da bosta poskrbela zase in tudi drug za drugega, lahko presežeta nefunkcionalne vzorce iz otroštva in oblikujeta bolj zdrav in vzajemno zadovoljujoč partnerski odnos.