Id, ego in superego so trije deli posameznikovega uma, ki jih je opredelil Freud. Vsak od njih se razvije v določenem obdobju in ima svojo funkcijo.

Id je prisoten že ob rojstvu in predstavlja temelj telesnih potreb. Gre za nezavedne, instinktivne potrebe, impulze in želje po ugodju, ki jih ima otrok. Zanj je značilno, da zahteva takojšnjo zadovoljitev ne glede na okoliščine, posledice ali druge vidike realnosti. Temelji namreč na principu ugodja tukaj in zdaj.

Okoli drugega in tretjega leta se razvije ego, ki ima funkcijo zadovoljevanja potreb ida na sprejemljiv način. Glavna značilnost ega je namreč princip realnosti. Otrok spozna, da ne morejo biti vedno in takoj zadovoljene vse njegove potrebe in s pomočjo ega poskuša nadzorovati, katere potrebe zadovoljiti zdaj in katere kasneje. Ego omogoča razmišljanje, predvidevanje in odločanje.

Okoli petega leta se na podlagi vzgoje oblikuje superego. Gre za skupek moralnih vrednot in prepričanj, ki jih posameznik prevzeme od okolice. Superego se ne zaveda realnosti, ampak teži k popolnosti in strogim moralnim načelom, kar ustvarja stalni pritisk in občutke krivde.

Za zdravo funkcioniranje je potrebno usklajeno delovanje vseh treh elementov naše duševnosti: ida, ega in superega. V določenih okoliščinah je povsem ustrezno, da se prepustimo idu in se obnašamo nekoliko otročje, npr. ob igri z otrokom. Po drugi strani pa bi bilo takšno obnašanje na delovnem mestu nezrelo in nesprejemljivo. Tam se pogosteje obnašamo skladno s superegom, ko sledimo pravilom, normam, vendar lahko tudi v tem pretiravamo in postanemo rigidni perfekcionisti. Ključno je, da med egom in superegom išče ravnovesje ego, ki oceni, kakšen je primeren odziv v določeni situaciji. Medtem ko id vpije: »To hočem,« in ga superego umirja: »To ni prav,« je ego tisti, ki se kritično vpraša: »Kaj bi bilo v tej situaciji dobro oz. smiselno?«