Ko dejanski ali namišljeni stresor zamaje naše notranje ravnovesje, govorimo o prvi od treh faz stresa. Gre za alarmno fazo, v kateri se instinktivno odzovemo na grožnjo ter se avtomatično odzovemo z evolucijsko pogojeno reakcijo boja ali bega. Ob pospešenem izločanju stresnih hormonov adrenalina in kortizola, se pojavijo številni intenzivni telesni simptomi, kot je pospešeno bitje srca in pospešeno dihanje, potenje, boleče mišice, glavobol ipd. Če z odzivom uspešno premagamo vir stresa ali le-ta izgine, se v drugi fazi odpora telo poskuša pomiriti in povrniti nazaj v stanje ravnovesja, sicer pa se poskuša prilagoditi na vztrajno vzburjenost, kar se lahko kaže v tem, da ostajajo mišice napete še dolgo časa po odsotnosti stresorja. Če traja takšno stanje več kot dva meseca, lahko pride do tretje faze stresa, ki se imenuje izčrpanost. Telo zaradi konstantne povišane vzburjenosti in napetosti porabi zaloge energije, se utrudi in izgubi prožnost. Lahko pride do psihosomatskih motenj, kot so rane na želodcu, sladkorne bolezni, težav s kardiovaskularnim sistemom, povečane dovzetnosti za prehlade zaradi zmanjšane odpornosti ipd. Razvijejo se lahko tudi duševne motnje, kot je anksioznost in depresija. Pri prvi gre za težave v uravnavanju strahu, pri drugi za težave pri uravnavanju žalosti.
Vendar je to, ali se bo pri nas razvila kakšna duševna motnja ali ne, odvisno od mnogih dejavnikov. Pri razvoju motenj tako lahko govorimo o osnovnih, sprožilnih in vzdrževalnih dejavnikih:
- Osnovni dejavniki: gre za genetsko ranljivost ali dovzetnost za razvoj motenj, ki je rezultat dednih nagnjenj, razvojno-psiholoških dejavnikov v družini in osebnostnih lastnosti.
- Sprožilni dejavniki: sprožilec razvoja duševnih motenj je pogosto nek stresni dogodek, ki poruši notranje ravnovesje, npr. smrt, ločitev, telesna bolezen, zaključek izobraževanja, napredovanje, brezposelnost ipd.
- Vzdrževalni dejavniki: gre za množico vedenj, ki jih uporabljamo pri spoprijemanju s stresom, s katerimi (nezavedno) ohranjamo neželeno stanje, npr. z izogibanjem težavnim situacijam, socialnim stikom in uporabo drugih na videz varovalnih vedenj, ki znižajo tesnobnost le kratkoročno, dolgoročno pa nam sporočajo, da situaciji nismo kos.
Pri tem je pomembno razlikovati tudi zdravo tesnobnost od bolezenske anksioznosti. Medtem ko je tesnoba normalni čustveni odziv na nevarnost, ki jo spremljajo telesne reakcije, je bolezenska anksioznost bolj neprijetna in intenzivna ter se lahko v ekstremni obliki izrazi v paničnemu napadu. Poleg tega je tesnoba koristna, saj poveča motivacijo za spoprijemanje z virom stresa, anksioznost pa je nefunkcionalna zato, ker nas ovira v vsakdanjem življenju in krepi strah pred samimi simptomi tesnobe kot situacijo samo.
Pri obvladovanju in zdravljenju anksioznih motenj lahko kombiniramo različne pristope, od medikamentoznih, psihoterapevtskih do sprostitvenih. Pri tem je ključno, da ozavestimo, kdaj smo obremenjeni in kaj lahko naredimo, da vedno znova iščemo ravnovesje za optimalno funkcioniranje.
V razmislek:
- Če doživljam stres, lahko prepoznam v kateri fazi stresa se nahajam? Kako mi ta informacija lahko koristi?
- Kaj prevladuje v mojem doživljanju – zdrava tesnobnost ali bolezenska anksioznost?
- Kaj lahko naredim, da ponovno vzpostavim svoje notranje ravnovesje?
