Ovire v komunikaciji presegamo z bolj učinkovitimi načini komunikacije, katero predstavlja empatična komunikacija, vešče poslušanje in jaz stavki.

Empatična komunikacija

Gre za proces čutenja in mišljenja s perspektive drugega, za sposobnost postavljanja sebe v položaj drugega in doživljanje situacije z njegove perspektive, a vendar z neke distance. Empatična komunikacija zmanjšuje sogovornikove obrambe in ustvarja medsebojno ozračje, v katerem je sogovornik izražen, sprejet, in razumljen. Osnova empatične komunikacije je pozorno poslušanje oz. sprejemanje verbalnih in neverbalnih sporočil sporočevalca. To omogoča pozorno opazovanje in gledanje iz oči v oči, pa tudi sproščena in odprta drža telesa. Naslednja lastnost so empatični odgovori, ki dajejo sogovorniku vedeti, da je slišan in razumljen. Pri tem ima veliko vlogo osredotočenost na sporočevalčeva sporočila in ne na to, kaj bomo nanje odgovorili.

Za empatično medsebojno komunikacijo je potrebna selekcija vprašanj, besed, izrazov ter pozornost na glas, ton, intenziteto čustev, mimiko in geste. Verbalna in neverbalna komunikacija morata biti usklajeni, sicer je sogovornik zmeden in ne ve, čemu naj verjame. Praviloma se nato zanese na neverbalno sporočilo. Pri empatični komunikaciji lahko uporabljamo naslednje fraze: »Če sem te prav slišal …« »To pomeni, da čutiš …« »Zdi se ti, da …« »Občutek imam, da …« Kadar nismo prepričani, da razumemo emocionalno vsebino slišanega, moramo to podrobno preveriti, pri čemer so nam v pomoč sogovornikove povratne informacije. Preverjanje razumevanja je zelo pomembna sestavina aktivnega poslušanja in empatičnega razumevanja. To lahko naredimo z besedami »Če sem te prav razumel, …« Na ta način lažje razumemo sogovornika, kako nek problem doživlja. Nasprotni pomen imajo vprašanja »Zakaj?« Z njim sogovornika usmerimo k intelektualizaciji, presojanju, iskanju opravičil ali izogibanju. Veliko bolj učinkovito je pozivanje: »Povej mi kaj več o tem.«

Poslušanje

Zelo pomembno je tudi zavedanje, da lahko mnogokrat sogovorniku najučinkoviteje pomagamo s tem, da ga poslušamo. Kadar se bližnji znajde v težavah, mu pogosto hitro ponudimo nasvete, ga svarimo, povemo svoje mnenje ali iščemo rešitve. Vendar je poslušanje tisto, ki sogovorniku daje občutek sprejemanja in ga spodbuja k nadaljnjemu govorjenju, olajšuje izražanje čustev ipd. Poznamo štiri načine poslušanja:

• pasivno poslušanje: gre za čisto poslušanje, molk, s čimer se izognemo napakam oz. oviram v komunikaciji. Vendar s tem načinom poslušanja sogovorniku ne pokažemo zanesljive pozornosti do slišanega. To lahko spremenimo z naslednjimi načini:
• pritrjevanje: z raznimi neverbalnimi sporočili (s smehljajem, kimanjem, nagibanjem naprej ali pritrjevalnimi pripombami kot so »aha«, »razumem« ipd.) sogovorniku pokažemo, da nas slišano zanima, da sporočilo sprejemamo in želimo, da nadaljuje s pripovedovanjem.
• opogumljajoče pripombe: z odprtimi vprašanji brez vrednotenja (npr. »To je zanimivo, bi lahko povedal o tem kaj več?« »Zdi se mi, da te to zelo obremenjuje.« »Bi se želel o tem pogovoriti?«) spodbudimo sogovornika, da pove več o svojem doživljanju.
• aktivno poslušanje: predstavlja aktivno sodelovanje v pogovoru in zagotavlja pravilno razumevanje sporočila. Gre za preverjanje predpostavk o pomenu sporočila tako, da sogovorniku damo povratno informacijo o tem, kako smo razumeli njegovo sporočilo. Za le-tega predstavlja ta način tudi sprostitev, saj dobi občutek, da so njegove misli in čustva sprejeta. Omogoča tudi uvid v lastne probleme in odgovornost za iskanje rešitev le-teh.

Jaz stavki

Koncept jaz stavkov je uvedel Gordon v sedemdesetih letih, da bi izboljšal družinsko komunikacijo, in od takrat naprej je v široki uporabi v izobraževanjih o družinskem življenju, izboljšanju družinskih odnosov in družinski terapiji. Jaz stavki so deklarativni stavki, ki opisujejo misel, občutek ali drugo izkušnjo v prvi osebi, npr. »Jaz sem vznemirjen.« S pomočjo jaz stavkov se opisuje subjektivno doživljanje, ideje, želje, prepričanja ipd., pri čemer je občutek ali skrb locirana znotraj osebe, ki stavek tvori. Ravno zato, ker jaz stavki locirajo npr. problem znotraj osebe, ki govori, so ti stavki učinkoviti v medosebnih odnosih. S tem oseba tudi poudari, da gre za subjektivno prepričanje in dopušča prostor za druge percepcije ali mišljenja.

Jaz sporočila so sestavljena iz treh delov:

• poimenovanje nesprejemljivega vedenja, ki je v sporočevalcu povzročilo problem. Stavek je priporočljivo začeti s »kadar«, saj npr. nismo jezni vedno, ampak kadar nekdo izvede določeno dejanje. S tem sporočamo, da nismo jezni na splošno, ampak v povezavi z določenim vedenjem ali situacijo,
• konkreten opis posledic, ki jih sporočevalcu povzročajo v prvem delu naštete okoliščine. Ob tem je pomembno, da se navede resnične posledice, ki se bodo zdele naslovniku verjetne,
• čustveno stanje sporočevalca ob posledicah, ki so navedene v drugem delu. Ta del sporočila je najtežje oblikovati, saj zahteva določeno mero iskrenosti in odprtosti pri sporočanju svojih čustev.

Jaz sporočilo tako vsebuje čustvo ter besedi »ko« in »ker«, npr. »Jaz se razjezim, ko ignoriraš moje ideje, ker mi to daje občutek, da me ne spoštuješ.« Jaz sporočila so lahko v določenih situacijah  tudi neprimerna, če se posameznik preveč razkrije. Če sogovornik sporočila namreč ne sprejme, se sporočevalec lahko čuti zavrnjen kot oseba, zlasti če ima slabo samopodobo.

Druga vrsta stavkov v medosebnih odnosih so ti stavki. To so stavki, ki umeščajo misel, občutek, problem ali drugo izkušnjo znotraj druge osebe, npr. »Razjeziš me, ko …« Ti stavki ustvarjajo distanco ter vzbujajo občutek krivde pri drugemu in povečujejo verjetnost, da pride do konflikta. V primerjavi s ti stavki imajo jaz stavki veliko več prednosti: redkeje izzovejo odpor ali grožnjo, namesto tega pa spodbujajo odkritost, intimnost in odprtost v odnosu.

Burr je kasneje uvedel še midva oz. mi stavke. Gre za deklarativne stavke, ki umeščajo težnje, vzorce, probleme, misli, občutke in druge izkušnje v odnos ali skupino in ne v posameznika. Z mi stavki se izraža problem, ki ni last posameznika, pač pa skupine ali odnosa. Medtem kot jaz stavki ustvarjajo distanco, avtonomijo in neodvisnost od drugega ter predvidevajo, da je problem last in odgovornost posameznika, mi stavki sporočajo, da sta vsaj dva posameznika vpletena v neko situacijo ter sta medsebojno povezana in odgovorna za skupno reševanje problema, pri čemer je emocionalna razdalja med njima manjša. Prav tako jaz stavki izražajo večjo moč, npr. starša pri vzgoji otrok ali med partnerjema, mi stavki pa sporočajo bolj enakopraven odnos: »Midva imava problem. Jaz ga izpostavljam, a rešiti ga morava skupaj.«