Kaj je želja, kaj upanje in kaj frustracija? Kako se ta čustva kažejo, kako se razvijajo in na kakšen način delamo z njimi v psihoterapiji?
Želja je čustvo težnje, da posameznik nekaj ima ali naredi. Gre za čustvo, ki ga doživljamo v sedanjosti, vsebuje pa predstavo o realizaciji v prihodnosti. Lahko se kaže v blažjem hrepenenju ali intenzivni strasti. K želenemu predmetu ali objektu nas vleče, želimo se mu približati, ga doseči. Pri tem ne gre za vprašanje preživetja, ampak kvalitete življenja. Želimo si stvari, zaradi katerih se povečuje subjektivna vrednost našega bivanja. Izpolnjevanje želja namreč vodi v srečo in zadovoljstvo. Pri tem je zdravo, da zmoremo uravnovesiti svoje želje in želje drugih. Če smo osredotočeni le na svoje želje, lahko hitro dobimo nalepko »egoist« ali »sebičnež«, če pa izpolnjujemo le želje drugih ljudi na račun svojih lastnih želja, nas sicer označijo za »altruista«, mi pa postajamo vse bolj izpraznjeni.
Nekateri posamezniki si ne želijo ničesar, nimajo želja oz. jih imajo zelo malo. Ti posamezniki so običajno odraščali v družinskem vzdušju pomanjkanja, kjer je bila skromnost visoko cenjena. Posameznik se je tako že kot otrok naučil, da si ne sme želeti. Odpoved željam je lahko rezultat tudi tega, da bi posameznik ohranil odnos in se izognil konfliktu. Vendar se s tem, ko se odpove svoji želji, drugemu podredi. Zdrav stik s svojimi željami omogoča zdrava samopodoba. Posameznik, ki ima težave na tem področju, se uči ozaveščanja, izražanja in zadovoljevanja svojih želja na primeren način. Pomembno je, da spozna, da so njegove želje pomembne in da si jih tudi sam dovoli začutiti.
Če nas želja motivira, da jo realiziramo, predstavlja upanje le pasivno čakanje, da se bo želja uresničila sama od sebe ali nam jo bo izpolnil nekdo drug. Upanje je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko verjame, da se bodo stvari, ki so izven njegove kontrole, kar same odvijale po njegovih željah. Prepričan je, da mu bo nekaj ali nekdo drug izpolnjil njegovo željo, npr. druga oseba, slučajne okoliščine ali višja sila. Svoji želji se tako ne odreče, ampak se odreče svoji moči za doseganje le-te.
V situacijah, ko ni nobene možnosti, da bi se želja izpolnila, upanje ni funkcionalno, prav tako tudi ne v situacijah, ko bi posameznik sam lahko nekaj aktivno naredil in s tem povečal možnosti, da se njegove želje izpolnijo. V terapiji pasivno upanje spreminjamo v aktivno željo.
Ko smo v situaciji, v kateri svojih pomembnih želja ne moremo zadovoljiti, doživljamo čustvo frustracije. Pogoj za doživljanje tega neprijetnega čustva je obstoj želje in pa tudi ovire, ki preprečuje doseganje le-te. Govorimo lahko o notranjih ovirah, npr. pomanjkanje spretnosti ali sposobnosti, in zunanjih ovirah, npr. objektivne okoliščine.
Težave na tem področju imajo predvsem posamezniki, ki so bili nezadovoljivo socializirani, saj se niso naučili zdržati z občutenjem frustriranosti svojih želja. Posledično so bolj nepotrpežljivi in neučakani ter imajo občutek, da ne bodo zdržali napetosti in neprijetnosti. Posamezniki z nizko frustracijsko toleranco si zato težje postavljajo srednje in dolgoročne cilje, saj dvomijo v svojo vzdržljivost ob neprijetnosti. Ker zaradi pomanjkljive samodiscipline težje odložijo zadovoljitev svojih želja, poskušajo svoje želje uresničevati hipoma. Ključno je, da posameznik spozna, da želje niso potrebe, ki morajo biti (takoj) zadovoljene, in da se nauči tolerirati neprijetnosti. V terapiji mu pomagamo tudi pri postavljanju srednje in dolgoročnih ciljev. Po drugi strani pa so se pretirano socializirani posamezniki naučili potlačevati svoje želje, s čimer se pretirano samofrustrirajo. Pri njih se krepi ozaveščanje in izražanje želja in s tem zmanjševanje frustriranosti.
