Kaj je zavist, kaj trma in kaj užaljenost? Kako se ta čustva kažejo, kako se razvijajo in na kakšen način delamo z njimi v psihoterapiji?
Zavist je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ocenjuje, da ima nekdo drug neupravičeno neko vrednost, do katere je po njegovem mnenju sam bolj upravičen. Kaže se v želji po nečem, kar ima drugi, npr. lastnosti, sposobnosti, lastnini, ugledu ipd. Posameznik lahko zavist izraža na različne načine: preko tekmovalnosti, posnemanja, destruktivnosti ali agresivnosti. Ker zavida drugemu, ki nekaj ima, se aktivira, da tudi sam doseže tisto ali še več, kar je v določenih primerih lahko tudi koristno, če spodbuja posameznikov zdrav razvoj. Pomembno je tudi vprašanje, ali si posameznik nečesa resnično želi, ali si nekaj želi le zato, ker ima to nekdo drug, sam pa tega pravzaprav ne želi ali ne potrebuje.
Zavist se kaže tudi med sorojenci, kar starši tekom vzgoje običajno prepovedo, posledično pa dobi posameznik sporočilo, da je to prepovedano čustvo. Pomembno je, da posameznik spozna, da je zavist naravno čustvo, tudi koristno. Za zavistjo pa se lahko skriva samoprezir in občutek inferiornosti. V terapiji se destruktivno zavist preoblikuje v konstruktivno. Posameznik se mora vprašati, ali si res želi tisto, kar zavida drugemu, ali je želja izvedljiva in ali jo je mogoče realizirati brez škodovanja drugim.
Trma je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ocenjuje, da drugi z nekimi svojimi zahtevami kaže, da ima neupravičeno negativno mišljenje o posamezniku. Posameznika motivira k vedenju, s katerim bi drugemu dokazal, da ne razmišlja prav. Kaže se lahko v kljubovanju, pa tudi pasivni agresivnosti. Čustvo je ustrezno v situacijah, ki posameznika motivirajo, da se postavi po robu mišljenju večine in uresniči svoje ideje.
Nekateri posamezniki, ki so odraščali pod vplivom izjemno rigidnih in ukazovalnih staršev, lahko postanejo zelo trmasti. Kasneje se na kakršnekoli zahteve iz okolja odzovejo z veliko jeze in kljubovanjem. Po drugi strani pa nekateri posamezniki nikoli ne kljubujejo in so izrazito podredljivi zahtevam drugih.
Užaljenost je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ocenjuje, da ga drugi neupravičeno podcenjujejo. Posameznika motivira k vedenju, s katerim bo potrdil oz. dokazal svoje občutje lastne vrednosti. Običajno se odzove z jezo, s katero zahteva, da druga oseba svoje vedenje spremeni, sicer prične le-to prezirati. Neredko ti posamezniki prezirajo tudi sami sebe in potem prezir do sebe projicirajo v drugega. Razmišljajo črno-belo, npr. »Sem vreden ali nisem vreden; sem superioren ali inferioren.« Posameznik mora, npr. v terapiji, spoznati, da drugi ne povzročajo njegovih čustev, ampak sam, ko izbira, kako se bo odzval na sporočila drugih. Uri se tudi v neodzivanju na negativna sporočila drugih.
