Kaj je žalost, kaj depresivnost in kaj osamljenost? Kako se ta čustva kažejo, kako se razvijajo in na kakšen način delamo z njimi v psihoterapiji?
Žalost je čustvo, ki ga posameznik doživlja v situacijah, ko ocenjuje, da je dokončno izgubil nekaj, kar mu je vredno ali pomembno. Je v funkciji čustvene razvezave od izgubljenega objekta in s tem možnosti za nove navezave. Posamezniki, ki izražajo žalost v neprimernih okoliščinah, so se v otroštvu naučili, da lahko s pomočjo žalosti izsiljujejo moč in izpolnitev želja. Nekateri posamezniki pa v želji biti »močni« zanikajo žalost in stoično prenašajo izgubo pomembnih objektov. Posameznik, ki duši žalost, žalost izrazi in se joče, ko je sam, posameznik, ki žalost potlačuje, pa si doživljanja in izražanja žalosti ne dovoli niti takrat. Blokiran proces žalovanja in nepredelana žalost lahko vodita v izbruh žalosti, psihosomatske težave, upad imunskega sistema in rakava obolenja.
Depresivnost se lahko razvije iz žalosti ob izgubi. Gre za čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ocenjuje, da ne more več živeti v svetu kot je in da ni mogoče ničesar spremeniti, zato se poslavlja od življenja. Depresiven posameznik je prepričan, da je kot bitje neustrezen in ničvreden ali pa kot nesmiselnega in pokvarjenega doživlja svet.
Osamljenost je čustvo, ki ga doživlja posameznik, ko ocenjuje, da se ne druži s tistimi ljudmi, s katerimi bi si želel. Ker je to čustvo neprijetno, posameznika običajno motivira, da se aktivira in poišče družbo zanj pomembnih ljudi. Potrebno je razlikovati med samoto, ko je posameznik sam, vendar lahko še vedno doživlja prijetna čustva ali ravnodušnost, ter osamljenostjo, ki jo posameznik lahko doživlja tudi v družbi, če tam ni njemu ljube oz. pomembne osebe ali oseb.
Nekateri posamezniki so prepričani, da so osamljeni, ker so manjvredni. Predpostavljajo, da bi se določeni ljudje družili z njimi, če bi se jim zdeli dovolj vredni. Osamljenost tako povezujejo z nesprejetostjo, zavrnjenostjo. Nezdravo je tudi maskiranje osamljenosti z destruktivnimi vedenji in navadami, npr. poseganjem po hrani, drogah, gledanjem TV-ja ali zabavanjem. Ključno je prepoznavanje čustva osamljenosti in iskanje ustrezne akcije za soočenje z njo.
Nekateri posamezniki, ki so bili v otroštvu pogosto sami, so bili prisiljeni razviti mentalne in vedenjske strategije, ki so jim pomagale zdržati s samoto ali osamljenostjo. V odraslosti so ti posamezniki običajno raje sami. Po drugi strani pa nekateri posamezniki v otroštvu niso imeli izkušnje biti sami, zato se konstantno obdajajo z drugimi ljudmi in se izogibajo samoti. Ponavadi se obdajamo s takšnim številom ljudi, kot smo jih imeli okoli sebe v otroštvu, ali pa poskušamo zavestno doseči ravno nasprotno. Čeprav so dolgoročno bolj uspešni posamezniki, ki zmorejo prenesti samoto, je pomembno tudi, da ima posameznik ljudi, na katere se lahko obrne v stiski. Zato je takšnega pomena uravnovestiti potrebo po biti sam in biti z drugimi. V terapiji je potrebno ozavestiti, zakaj je posameznik osamljen in katera prepričanja so v ozadju tega, da se izogiba odnosom. Pomagamo mu tudi pri razvijanju socialnih spretnosti, ki so potrebne za vzpostavljanje in ohranjanje medosebnih odnosov.
