Kaj je strah, kaj tesnoba, kaj pa zaskrbljenost in kaj trema? Kako se ta čustva kažejo, kako se razvijajo in na kakšen način delamo z njimi v psihoterapiji?

Strah je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ocenjuje, da je ogrožena neka njegova vrednota ali življenje in da se sam ne more ustrezno zoperstaviti objektu ali situaciji, ki ga ogroža. Doživljanje strahu v ogrožajočih situacijah, ki presegajo posameznikove zmožnosti, je koristno čustvo, saj organizem aktivira k odzivu. Evolucijsko je čustvo strahu namreč pomagalo posamezniku pri preživetju – samozaščiti njegovega življenja in njegovih vrednot. Strah nas običajno motivira, da se ogrožajočemu dražljaju umaknemo, pobegnemo ali se izognemo situaciji ali objektu strahu. Strah je jedro številnih duševnih motenj, npr. fobij, napadov panike, obsesij, posttravmatske stresne motnje.

Tesnoba ali anksioznost je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ocenjuje, da celotna njegova življenjska situacija presega njegove zmožnosti oz. da ne zmore obvladovati življenjskih težav na splošno. Pri tem ne gre za strah, ki bi bil vezan na nek konkreten objekt. Doživljanje anksioznosti je ustrezno v situacijah, ko se spremenijo posameznikove predstave o sebi ali svetu in je potrebna določena prilagoditev. Patološka anksioznost se kaže v generalizirani anksiozni motnji in panični motnji.

Zaskrbljenost je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko nima uvida in/ali kontrole nad nečim, kar bi lahko ogrozilo nekaj, kar ocenjuje kot pomembno ali za kar se čuti odgovornega. Posameznika motivira, da v sedanjosti naredi nekaj, s čimer bi preprečil, zmanjšal ali odložil pričakovani negativni izid v prihodnosti. Zaskrbljenost je ustrezno čustvo, kadar obstaja objektivni razlog za zaskrbljenost, kadar lahko posameznik nekaj naredi, da prepreči neugodne posledice, in ko načrtuje akcije ali izvaja preventivne.

Trema je vrsta strahu, ki ga posamenik doživlja v povezavi s prihodnjo situacijo, za katero ocenjuje, da presega njegove sposobnosti. Vezana je na konkretno situacijo ali objekt. Čeprav poskušamo to čustvo velikokrat potlačiti, je zelo koristno čustvo, ki nas spodbudi, da se bolj pripravimo na prihodnjo situacijo. Doživljanje treme je ustrezno, kadar posameznik objektivno ni ustrezno pripravljen na prihodnjo situacijo, kadar stopnja treme ustreza stopnji nepripravljenosti, kadar trema posameznika motivira, da se bolj pripravi oz. da se situacije ne loti, če je nanjo popolnoma nepripravljen.

V terapiji posameznik ugotavlja, ali je čustvo treme ustrezno ali ne. V prvem primeru je pomembno, da dobi posameznik dovoljenje, da čuti tremo, in spozna prednosti doživljanja treme. Kadar pa je trema pretirana, posameznik v terapiji rekonstruira svoj referenči okvir, kjer ugotovi, česa se najbolj boji in kakšen bi bil povsem brez treme. Ponavadi ugotovi, da ima izrazito visoke kriterije in zahteve ter katastrofične fantazije v primeru neuspeha.