Kaj je ponos, kaj sram in kaj krivda? Kako se ta čustva kažejo, kako se razvijajo in na kakšen način delamo z njimi v psihoterapiji?
Ponos je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ocenjuje, da je z nekim svojim vedenjem pripomogel do tega, da neka avtoriteta pozitivno misli o njem. Je temelj pozitivne samopodobe. V terapiji je ključnega pomena, da posameznik spozna, da ne potrebuje odobravanja avtoritete, da bi bil dober, ampak se zmore pohvaliti tudi sam. Ponos tako zamenja za čustvo samozadovoljstva in samospoštovanja. Namesto, da bi se usmerjal v idealni jaz, prepoznava in sprejema svojo pravo vrednost.
Sram je čustvo, ki ga posameznik doživlja v situaciji, ko ocenjuje, da je z nekim svojem vedenjem doprinesel k temu, da neka druga zanj pomembna oseba o njem misli negativno. Kaže se v rdečici, izogibanju pogleda v oči, pokrivanju obraza z rokami in težnji k pobegu iz situacije. V procesu socializacije je sram ustrezno čustvo, ki ima namen zaustaviti posameznikovo nesprejemljivo vedenje. Posamezniki, ki ne občutijo sramu, v otroštvu niso ustrezno internalizirali socialnih norm. Kronično pretirano občutenje sramu pa se lahko oblikuje v osebnostno potezo sramežljivosti, predvsem v socialnih situacijah, ki se jim takšen posameznik poskuša izogibati ali pa poskuša narediti vse, da v njej ne bi bil opažen. Na ta način si zmanjša možnosti za samouresničitev in izražanje svojih želja.
V terapiji ponavadi ugotovimo, da se v ozadju pretiranega sramu skriva samoprezir in občutek inferiornosti. Pomembno je, da se posameznik ne identificira s svojim vedenjem. Pri tistih, ki čutijo sram pred sramom, je priporočljivo namerno sramotenje pred drugimi oz. da naredijo nekaj, česar jih je sram. Tako dobijo izkušnjo, da se ne bo zgodilo nič katastrofalnega in da bodo zmogli zdržati z neprijetnim.
Krivda je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ocenjuje, da je z nekim svojim vedenjem pri drugemu neupravičeno izzval neka neprijetna čustva. Posameznika motivira, da stori nekaj, s čimer bi popravil škodljive posledice. Krivda se tako povezuje z učenjem in pozitivnim preoblikovanjem osebnosti, pogoj pa so socialne norme in vrednote, predvsem odgovornost.