Čustvo ali emocija je reakcija na dogodek, ki ga ocenjujemo kot pomembnega. Samo v situacijah, ki se nam zdijo pomembne, bomo doživljali neko čustvo, v nasprotnem primeru bomo ostali ravnodušni, kakršni naj bi bili večino časa. Praviloma imajo čustva svoj telesni korelat, kar pomeni, da se odzrcalijo tudi v telesu. Ob doživljanju žalosti nas npr. stiska v prsih, kadar nas je sram, obraz oblije rdečica, kadar nas je strah pa so naše mišice zakrčene, dihanje je hitro in plitko.
Čeprav čustva ločujemo na pozitivna (npr. zadovoljstvo, sreča, radost, ljubezen, upanje, ipd.) in negativna (npr. strah, jeza, žalost, ljubosumje, zavist ipd.), bi bilo velikokrat bolj smiselno, da bi jih poimenovali kot prijetna ali neprijetna. Vsa čustva namreč imajo svojo funkcijo. Predvsem t. i. negativna čustva imajo evolucijsko funkcijo, ki je omogočala preživetje posameznika in vrste. Takšen je npr. strah, ki je ohranil posameznikovo življenje v situacijah ogroženosti, ko je mogoč le pobeg. Pozitivna čustva pa imajo po drugi strani funkcijo zviševanja kvalitete posameznikovega življenja.
Čustva so tudi različnih intenzivnosti in različnega trajanja. Čustva, ki so zelo intenzivna in lahko zato trajajo le krajši čas, imenujemo afekti, npr. bes je afekt jeze, evforija je afekt veselja, panika pa afekt strahu. Na drugi strani so blaga in dalj časa trajajoča čustva, ki jih imenujemo razpoloženja, npr. nezadovoljstvo je razpoloženjski vidik jeze, tesnobnost pa strahu.
Poznamo številna čustva: dolgčas, frustracijo, gnus, grozo, jezo, kljubovanje, krivdo, ljubezen, ljubosumje, osamljenost, ponos, prezir, sovraštvo, spoštovanje, sram, srečo, strah, tesnobo, tremo, upanje, užaljenost, zadovoljstvo, zaskrbljenost, zavist, žalost, željo ipd. Vendar ne doživljamo in izražamo vsi vseh čustev, kar je rezultat predvsem vzgoje in socializacije, preko katere smo ponotranjili sporočila drugih, katera čustva so sprejemljiva in katera ne. Če so nam npr. starši dovolili občutiti in izraziti določeno čustvo, npr. jezo, bomo v stiku z njo, jo bomo začutili in najverjetneje na socialno sprejemljiv način tudi izrazili. V nasprotnem primeru bomo povsem odrezani od tega čustva, kar lahko vodi v težave v medosebnih odnosih.
Sprejemljivo doživljanje in izražanje čustev opredeljujejo nasledni kriteriji: kvaliteta, intenzivnost, trajanje in način izražanja. Pri tem se lahko vprašamo:
- Je situacija pomembna, da bi se nanjo čustveno odzval/a?
- Je čustvo primerno situaciji?
- Se zavedam svojega čustvenega doživljanja? Kje v telesu čustvo občutim?
- Je intenzivnost in trajanje čustvene reakcije ustrezna?
- Je čustvena reakcija socialno sprejemljiva? Je izražena v odnosu do prave osebe, ob pravem kraju in času ter na primeren način?
