Kaj je jeza, kaj (samo)prezir in kaj (samo)sovraštvo? Kako se ta čustva kažejo, kako se razvijajo in na kakšen način delamo z njimi v psihoterapiji?
Jeza je čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ocenjuje, da se nekdo neupravičeno obnaša na način, da ogroža njegovo vrednost. Je v funkciji zahteve, naj drugi spremeni nesprejemljivo vedenje. Jeza je funkcionalna, če spremeni vedenje druge osebe, nefunkcionalna pa je takrat, kadar ne pripelje do te spremembe, ali pa celo poglobi medosebni konflikt. Za učinkovito verbalno izražanje jeze je potrebno slediti določenim »pravilom«: nanaša naj se na vedenje in ne osebnost druge osebe; izražena naj bo jasno in razumljivo drugi osebi; poleg neustreznega vedenja naj se izpostavi tudi pričakovano vedenje; posameznik naj izrazi tudi svoje lastno občutenje ob vedenju druge osebe; sporočilo naj pri drugem izzove minimalno neprijetnost, potrebno za spremembo vedenja; sporočilo naj bo časovno čim bliže neustreznemu vedenju.
Posameznik, ki za vsako ceno vztraja pri jezi, dokler drugi ne spremeni svojega vedenja, na nek način izsiljuje ali s prekinitvijo odnosa ali z agresivnim vedenjem. V ozadju kronične jeze se lahko skriva zahteva, da se drugi posamezniku podredijo in ravnajo po njegovih željah. Ti posamezniki se praviloma na vsako frustracijo odzovejo z jezo. Običajno so odraščali v družini, kjer je bilo izražanje jeze nagrajeno, niso pa dobili izkušnje, da nekatere želje niso upravičene. Po drugi strani pa se nekateri posamezniki nikoli ne jezijo, ker jezo potlačujejo. Ker je zanje jeza prepovedano čustvo, ne znajo postaviti meja.
Prezir je čustvo, ki ga posameznik doživlja do nekoga, za katerega ocenjuje, da kot človek ni dovolj vreden. Pri tem izhaja iz socialno-kulturnih meril ali svojih lastnih vrednot. Takšno osebo posameznik ignorira, zavrača ali jo ponižuje, kar ustvarja zamere. Tisti, ki pogosto doživljajo prezir, se zdijo arogantni in narcisistični, saj imajo precenjeno podobo o sebi, druge pa podcenjujejo.
Kadaj posameznik ocenjuje sebe kot bitje, ki nima minimalnih človeških kvalitet, doživlja samoprezir ali občutje inferiornosti. Takšen posameznik se ne sprejema, ampak se zavrača, zanemarja in prezira. Posamezniki, ki prezirajo sami sebe, so običajno odraščali ob avtoriteti, ki jim je grozila, da jih bo zapustila, če ne bodo izpolnili njenih pričakovanj, ali pa jih je dejansko zavrgla. V terapiji se odkriva, katera avtoriteta je dajala posamezniku občutek, da ni dovolj vreden in zaslužen ljubezni. Posameznik je namreč internaliziral tak odnos do sebe in se z njim identificiral.
Sovraštvo je čustvo, ki ga posameznik doživlja do neke osebe, za katero verjame, da je zlobna in da namenoma in neupravičeno ogroža njegovo vrednost. Praviloma vodi v destruktivno vedenje z namenom škodovanja, maščevanja ali uničenja drugega. Ravno zaradi njegove destruktivnosti, ga ocenjujemo kot socialno nesprejemljivo čustvo. Le v redkih situacijah je lahko ustrezno čustvo, npr. v situacijah življenjske ogroženosti, vendar je pogosto neustrezno njegovo izražanje. V terapiji delamo s sovraštvom tako, da poskuša posameznik na osovraženo osebo pogledati s človeškega vidika, s čimer poveča občutek simpatije ali sočutja.
Kadar posameznik doživlja kot zlo bitje, ki si zasluži uničenje, samega sebe, govorimo o samosovraštvu. Takšen posameznik doživlja t. i. samodestruktivni mortido oz. željo po smrti, kar se kaže v samodestruktivnem vedenju, npr. samopoškodovanju. Praviloma ga doživlja posameznik, ki je bil v otroštvu zlorabljan. V terapiji se ga uči obvladovati tako, da ga preusmeri navzven, na drugo osebo, predmet ali situacijo.
