Kaj je dolgčas in kaj ravnodušnost? Kako se ti dve čustvi kažeta, kako se razvijata in na kakšen način delamo z njima v psihoterapiji?
Dolgčas je čustvo, ki ga posameznik doživlja v situacijah, za katere ocenjuje, da mu ne nudijo možnosti zadovoljevanja njegovih želja. Ker gre za željo, katere doseganje je ovirano, gre za vrsto frustracije. Poznamo situacijski dolgčas, ko je posameznik razdražljiv, ker določene neprijetne situacije, ki onemogočajo zadovoljitev želje, ne more ali ne sme zapustiti, in strukturni dolgčas, ko posameznik na splošno ne ve, česa si želi, in se mu zdi življenje samo dolgočasno. V situacijah dolgočasja posameznik teži k (dejanskemu ali simboličnemu) umiku iz nje ali pa poskusom vplivanja na situacijo, da postane bolj zanimiva.
Nekaterim posameznikovm predstavlja to čustvo vir težav. Nekateri posamezniki so bili vzgojeni v prepričanju, da dolgčas ni sprejemljivo čustvo, zato so konstantno v akciji, preobremenjeni z delom ali preokupirani z zabavo. Po drugi strani pa se nekateri posamezniki počutijo odgovorne za občutenje dolgočasja drugih ljudi, ki jih zato, da bi se izognili občutku krivde, konstantno zabavajo, tako kot so najverjetneje morali kot otroci zabavati svoje starše. Tisti posamezniki, ki pa tekom odraščanja niso razvili avtonomije, so ostali odvisni od drugih, da jih drugi zabavajo. Pri zapuščanju dolgočasnih situacij potrebujejo pomoč ali predloge drugih, kaj bi takrat lahko počeli. Pri tem ne vidijo, da so sami odgovorni za to, ali bodo doživljali dolgčas ali zainteresiranost. Cilj v terapiji ni ponuditi posamezniku aktivnosti, ki bi pregnale dolgčas, ampak da pregleda svoj sistem želja in ciljev, da sam odkrije svoje avtentične želje.
Ravnodušnost pa pomeni odsotnost čustvovanja. Posameznik ga doživlja v situacijah, ko ni želja ali potreb, ki bi jih želel zadovoljiti. Kadar smo ravnodušni v odnosu do določenega objekta ali situacije, govorimo o situacijski ravnodušnosti ali indiferentnosti, kadar pa ravnodušnost doživljamo konstantno ne glede na objekt ali situacijo, govorimo o strukturni ravnodušnosti ali apatiji. Ker ravnodušen posameznik ne doživlja neprijetnosti ob neugodnih situacijah niti prijetnosti, saj nima ciljev, ostane negiben, pasiven. Lahko se zgodi, da prične slediti željam neke dominantne osebe.
Ker čustva doživljamo le v situacijah, ki jih ocenjujemo kot pomembne, je razumljivo, da smo večino časa ravnodušni. Vendar se pogosto zdi, da je ravnodušje neustrezno čustveno stanje, saj smo prepričani, da je vedno potrebno, da nekaj čutimo. Čeprav poskušamo ravnodušnost zamaskirati z bolj sprejemljivimi izrazi, kot so umirjenost ali spokojnost, je ravnodušnost povsem normalno čustveno stanje. In to je ključno tudi v terapiji pri posameznikih, ki se bojijo ravnodušnosti, ker so prepričani, da morajo v vsakem trenutku nekaj občutiti. Cilj terapije je normalizacija doživljanja ravnodušnosti.
