Poseben izziv pri prakticiranju čuječnosti je t. i. dan v tišini. Gre za dan ali del dneva, ki ga zavestno namenimo izvajanju formalnih in neformalnih tehnik čuječnosti. Lahko predstavlja dragoceno priložnost, ki jo podarimo samemu sebi, da bi čim bolj izkusili stanje bivanja namesto stanja delovanja, v katerem preživimo večino svojega življenja. Večino časa smo namreč miselno in vedenjsko usmerjeni k nekemu cilju. Čuječi dan pa je lahko priložnost, da zmanjšamo težjo po stalni storilnosti in se umirimo ter poglobimo stik s seboj.

Najprej si izberemo dan, ko si bomo lahko vzeli čas zase in ne bomo počeli ničesar aktivnega, razen prehranjevanja in gibanja. Pomembno je, da si zagotovimo čas in prostor, ko bomo sami in nas nihče ne bo zmotil. Niti tehnologija, zato odstranimo vso (telefon, računalnik, televizijo ipd.). Odločimo se, da bomo dan preživeli v tišini, brez komuniciranja z drugimi ali pisanja. Morda se nam bo zdelo, da bomo brez tega težko zdržali, vendar je to lahko zanimiv izziv, ki nam bo razkril nekatere nove poglede nase.

Vnaprej oblikujemo urnik dneva po urah glede na to, katere formalne in neformalne tehnike bomo izvajali. Med formalne tehnike sodijo vse tiste, ki jih zavestno izvajamo zaradi izvajanja samega in ne zato, da bi z njimi karkoli dosegli, npr. meditacije dihanja (opazovanje dihanja, 3-delni dihalni prostor), meditacije v sedečem ali ležečem položaju (meditacija preleta telesa v mislih, opazovanje misli, opazovanje čustev, opazovanje zvokov), meditacije v gibanju (čuječe raztezanje, čuječe gibanje). Med neformalne tehnike pa sodi čuječe izvajanje vsakodnevnih dejavnosti, npr. čuječa priprava hrane in uživanje hrane in pijače, čuječa hoja. V dan lahko vključimo tudi čuječe prebiranje vnaprej izbranih pesmi ali odlomkov o čuječnosti.

Zagotovo je takšen dan nekaj povsem drugačnega in novega. In na trenutke lahko postane precej neprijetno: občutimo dolgčas, frustriranost, nemir, napetost, misli nam tavajo drugam, lahko se prebudijo intenzivna neprijetna čustva, ob vajah v ležečem položaju lahko celo zaspimo. Vse to je povsem normalno in pričakovano, vendar kljub temu poskušajmo ostati sami s seboj do konca dneva. V takšnih trenutkih lako razvijamo ključne elemente čuječnosti: odprtost, radovednost, sprejemanje in sočutje.

Ob koncu izkušnjo še reflektiramo:

  • Kaj sem doživljal/a?
  • Kaj je bilo najtežje?
  • Kaj je bilo prijetno?
  • Kaj sem s to izkušnjo pridobil/a?

aryd (11)