Znanstvene raziskave ugotavljajo, kako velik pomen ima čuječnost na posameznikovo duševno in telesno zdravje. Gre za neke vrste trening možganov, ki ima številne pozitivne učinke za posameznika in medosebne odnose. Predstavlja prvi korak k želeni spremembi, saj lahko avtomatizirane vzorce spremenimo le, če jih najprej ozavestimo in sprejmemo ter si damo prostor za zavestno izbiro drugačnega odzivanja.

Kaj je čuječnost?

Čuječnost (angl. Mindfulness) je 2500 let star pojav, ki izvira iz budizma, v zadnjih tridesetih letih pa je vse bolj razširjen fenomen v psihologiji in psihoterapiji. Zasluge za to ima John Kabat-Zinn, ki je oblikoval prve na čuječnosti temelječe programe, namenjene uravnavanju stresa (angl. Mindfulness-based stress reduction, MBSR). Čuječnost je definiral kot zavedanje, ki vznikne iz namernega posvečanja pozornosti sedanjemu trenutku brez presojanja. Novejša opredelitev se glasi, da je čuječnost pozornost, ki vznikne iz namerne odprtosti in preudarnosti do česarkoli, kar je prisotno v sedanjem trenutku. Gre za radovedno in sprejemajoče opazovanje česarkoli, kar je prisotno v tem trenutku v posameznikovi notranjosti (npr. misli, čustev, telesnih senzacij) ali okolju (zvokov, podob ipd.). Čuječnost pomaga pri zviševanju samozavedanja in samorazumevanja notranjih stanj in doživljanj, posledično pa tudi samoobvladovanja. Krepitev te spretnosti vodi v večjo prisotnost v sedanjem trenutku in življenju nasploh tako za prijetne kot neprijetne izkušnje, po drugi strani pa namesto avtomatskega reagiranja omogoča bolj fleksibilno odzivanje.

Učinki čuječnosti

Številne empirične raziskave pomena čuječnosti ugotavljajo, da se čuječnost kot poteza ali intervencija v psihoterapiji pozitivno povezuje s pozitivnim čustvovanjem in zadovoljstvom z življenjem, blagostanjem, empatijo in sočutjem do sebe ter upanjem, negativno pa z anksioznostjo, depresivnostjo in sovražnostjo. Do podobnih zaključkov prihajajo raziskave pri parih. Čuječnost pomaga izboljšati kvaliteto partnerskega življenja, saj povečuje povezanost in bližino, izboljšuje tudi čustveno funkcioniranje v smeri uravnavanja agresivnih impulzov in sovražnosti ter spretnosti spoprijemanja s stresom, kar vodi v večje zadovoljstvo s partnerstvom.

Tehnike čuječnosti

Poznamo formalne ali neformalne tehnike čuječnosti. Med formalne sodi npr. sedeča meditacija, prelet telesa v mislih, čuječe raztezanje in hoja ter meditacija dihalnega prostora. Neformalno prakticiranje čuječnosti pa pomeni radovedno, odprto in neobsojajoče sprejemanje česarkoli v vsakdanjem življenju, npr. izvajanje rutinskih dejavnosti, prehranjevanje, gibanje. V ozadju teh tehnik se nahaja filozofija bivanja. Naša družba je usmerjena predvsem v delovanje in produktivnost, ob tem pa je vse manj prostora za stik s seboj in stanje biti, ko ni namen karkoli narediti, ampak enostavno biti s seboj tukaj in zdaj. Stanje delovanja imenujemo tudi stanje avtopilota. To pomeni, da nekatera opravila izvajamo avtomatizirano, ne da bi o načinu izvajanja posebej razmišljali, npr. ko si umivamo zobe ali vozimo avto. Takšni avtomatizmi so v življenju dostikrat nepogrešljivi, saj nam omogočajo, da rutinska opravila izvedemo hitro in z minimalno količino pozornosti. Vendar če preživimo v tem stanju veliko časa, začnemo opažati, da se sploh ne spominjamo, kaj smo naredili, o čem smo govorili ali kaj iščemo. Ugotovimo lahko, da smo pogosto miselno odsotni in ne doživimo izkušenj v polnosti. Življenje začne teči mimo nas. Zato je tako pomembno, da smo pozorni, kaj se dogaja z nami, tudi z našimi mislimi. Težava tudi nastane, ko v načinu avtomatskega pilota delujemo takrat, ko samodejni vedenjski vzorci niso ustrezni. Pogosto se zgodi, da v kakšni situaciji odreagiramo v skladu s starimi, neustreznimi vzorci vedenja, čeprav si želimo ravnati drugače. Včasih odreagiramo impulzivno, brez premisleka, kar kasneje obžalujemo. Tudi naše misli in čustva so pogosto prepuščeni avtomatskemu pilotu, kar velikokrat negativno vpliva na naše razpoloženje ali v nas povzroča stisko. V nadaljevanju je ponazorjena razlika med stanjem delovanja in stanjem bivanja.

Stanje delovanja:

  • pozornost je usmerjena na preteklost ali prihodnost,
  • težimo k cilju, nekaj želimo popraviti,
  • razmišljamo in delujemo avtomatizirano,
  • izogibamo se težkim mislim, čustvom ali situacijam,
  • misli jemljemo kot resnične.

Stanje bivanja:

  • povezani smo s sedanjim trenutkom tukaj in zdaj,
  • smo manj ciljno orientirani, preden delujemo, najprej sprejmemo trenutno stanje,
  • soočimo se s težavami in ne bežimo pred njimi (ko bežimo, se še bolj ujamemo vanje),
  • misli obravnavamo kot samo misli, ne nujno dejstva,
  • življenje doživljamo preko različnih čutil,
  • delujemo bolj zavestno kot avtomatično.

Stanje delovanja je torej avtomatizirana reakcija brez razmišljanja, stanje bivanja pa čuječa prisotnost v tem trenutku, kar nam omogoča, da ozavestimo trenutni položaj in doživljanja ter si vzamemo čas za razmislek o ustrezni reakciji. Naš odziv je tako rezultat izbire ali odločitve, kako se bomo vedli. Na takšen način imamo večji občutek kontrole nad svojim delovanjem in življenjem. Prvi korak za katerokoli spremembo je torej zavedanje. Ko postajamo bolj pozorni na svoje misli, čustva in telesne občutke iz trenutka v trenutek, si s tem nudimo možnost večje svobode in izbire – ni nam treba pasti v stare miselne vzorce, ki so nam v preteklosti povzročali težave.

dlkbjo (195)