Ljudje se razlikujemo v tem, koliko časa in energije namenimo premišljevanju. Nekateri posamezniki, ki so bolj impulzivni, se na določeno situacijo hitro odzovejo, ne da bi o njej prej tudi razmislili, zato so njihove reakcije večkrat neprimerne. Med notranjim impulzom in navzven vidno reakcijo preteče minimalni časovni interval. Spet drugi posamezniki, ki so zelo analitični, potrebujejo pred nekim dejanjem ogromno časa, da premislijo vse možne vidike situacije in potencialne posledice odločitve. Takšni posamezniki delujejo zelo počasni, neodločni in nefleksibilni.

Enoznačnega odgovora o tem, kaj je bolj funkcionalno, ni, kajti različne situacije zahtevajo različne odzive. V neki kritični situaciji, ko je potrebna hitra odločitev in reakcija, npr. ob nesreči, je dobro, da je čas razmišljanja čim krajši. Na drugi strani pa je včasih pomembno, da si vzamemo več časa in o situaciji dodobra razmislimo, preverimo različne perspektive, morda poiščemo tudi mnenje koga drugega, npr. ko izbiramo študij ali se odločamo za spremembo v karieri.

Vendar je na neki točki tudi premišljevanja in analiziranja dovolj. Kadar o določeni (neprijetni) temi razglabljamo dolgo časa ne da bi prišli do kakšnega novega zaključka oz. spoznanja ali na koncu tudi sprejeli neko konkretno odločitev, govorimo o neučinkovitem analiziranju. Gre za t. i. ruminiranje – dobesedno prežvekujemo ene in iste misli in se nikamor ne premaknemo. Ostajamo zaskrbljeni, neodločni in pasivni. Ker smo osredotočeni le na problem, ne pa na rešitev, z občutkom nemoči obtičimo na istem mestu. Takšen način nefunkcionalnega mišljenja je značilen predvsem za depresivne in anksiozne posameznike in ga ni enostavno prekiniti.

Prvi korak, da prekinemo krog ruminiranja, je, da te misli sploh ozavestimo oz. jih prepoznamo, ko se pojavijo. Da nas ne bi povsem preplavile, se nato poskušamo od njih distancirati. Lahko jih čuječe opazujemo kot besede na platnu, oblake na nebu ali kot list na gladini potoka – kako prihajajo in odhajajo. Misli lahko poskušamo preusmeriti k drugim temam ali pa poskušamo nekoristno in negativno misel, ki se je pojavila že ničkolikokrat, preoblikovati v bolj koristno, akcijsko usmerjeno, ki odgovarja na vprašanje »Kaj bi bilo zame dobro, da v zvezi s tem naredim?« Večkrat ko bomo prekinili ustaljeni tok mišljenja, lažje se ga bomo osamosvojili. Ne bomo več mi ujetniki konstantnih negativnih in nekoristnih misli, ampak bomo spoznali, da imamo mi moč nad njimi. Posledično pa se bo izboljšalo tudi naše počutje.

Naše misli so naša izbira.

5seurxftjgm