Na osnovi otrokovih izkušenj s figuro navezanosti otrok oblikuje t. i. notranje delovne modele o sebi in drugih, ki odražajo otrokova prepričanja o lastni vrednosti in dostopnosti drugih. Otrok lahko oblikuje pozitivni ali negativni model o sebi, prav tako pa tudi do drugih. Kombinacije teh modelov opisujejo štiri slike navezanosti. Varno navezani otrok razvije model sebe, v katerem se čuti vrednega skrbi, in model drugih kot zanesljivih in odzivnih. Otrok z izogibajočo navezanostjo ima starše, ki ga konstantno ignorirajo ali zanemarjajo njegove potrebe. Tako razvije model drugih kot zavračajočih, neodzivnih in neprijetnih v intimnosti. Preokupirano navezani otrok pa je prepričan, da sam ne zmore in se na vsak način oklepa staršev ter njihove bližine.

Jaz + Jaz –

Drugi +

varna navezanost

preokupirana navezanost

Drugi – zavračajoče-izogibajoča navezanost

plašno-izogibajoča navezanost

  • Varno navezani otrok ima relativno široko cono tolerance, ko pa nivo vzburjenja preseže sprejemljivo cono, je sposoben poiskati ter dobiti tolažbo in pomiritev, ki so mu jo starši tudi sposobni nuditi. Takšne izkušnje ga naučijo, da se zmore kasneje potolažiti tudi sam.
  • Zavračajoče-izogibajoče navezani otrok potlači vznemirjenost ob ločitvi od staršev. Ker so njegovi starši najverjetneje minimalizirali pomen navezanosti, se je naučil spregledati z njo povezane občutke in daje vtis, da drugih ne potrebuje in da zmore sam.
  • Plašno-izogibajoče navezani otrok ima izkušnjo nekonsistentne in vsiljive nege. Ob tem oblikuje negativni pogled nase, in sicer se doživlja kot šibkega in pomoči potrebnega, druge pa vidi kot nepredvidljive in vsiljive.
  • Preokupirano navezani otrok se ob vznemirjenosti zelo težko potolažiti. Težje kontrolira svoje impulze in negativna čustva, je zelo razdražljiv in se izjemno boji zavrnitve. Ker so starši pogosto nepredvidljivi – včasih zelo odzivni, včasih pa povsem nedostopni, je ob njihovi odsotnosti preveč preplavljen s tesnobo, da bi zmogel raziskovati ali se igrati.
  • Kasneje se je pojavil še redkejši dezorganizirani stil navezanosti. Razvijejo ga otroci, katerih starši so doživeli izgubo ali drugo travmatično izkušnjo, ki je niso predelali. Posledično v odnos z otrokom pogosto vnašajo strah, in sicer so ob otroku preplašeni ali pa vzbujajo strah v otroku, namesto da bi ga pomirili.

dlkbjo (404)